Ali ima naše življenje svoj smisel? Ali nezadovoljstvo z določenimi stvarmi in situacijami v nas vzbuja občutek, da mora življenje temeljiti na nečem popolnoma drugačnem? Ali na skrivaj domnevamo, da nam ne da svojih rešitev? Ali pa smo nekaj takega kot "potrošni ljudje" v "potrošniški družbi?" Kajti kljub pravici do človeških pravic, ni težko ugotoviti, da danes človeško življenje velja malo ali nič.

Vsepovsod se zaseda in razpravlja o nujnih spremembah in izboljšavah, o tem kako bi moralo biti, oz. , kako bi lahko bilo. Vendar pa je svetovni mir še zelo oddaljen. Ljudje v vsakdanjih bojih padajo, le čemu? Tega konca še ni videti. To se okoli nas vedno znova dogaja.

Vendar pa dokler se nas to ne dotakne neposredno, poskušamo ohranjati lastno imetje v prijetnem stanju. Če nam to uspe in teče vse kot običajno, potem imamo občutek, da bi se to lahko večno nadaljevalo. Konec našega zemeljskega življenja kot kaže je še zelo oddaljen. Življenje se krasi s tem ali onim, brezskrbno se živi in se po ničemur ne sprašujemo. Dokler se ne zgodi nekaj, kar to naše sladko življenje, vsepovprek ne razmaje. To pa nam potem lahko da misliti in nas dvigne vprašanje:"Zakaj se mi to dogaja?"

Na splošno so ljudje pogosto pogumni in energični. Imajo močan gon po preživetju in se neizogibno prilagodijo situacijam. Vendar pa obstaja tudi možnost, da se nekdo po pretesljivi izkušnji, začne spraševati o smislu življenja. Kaj pravzaprav življenje je? Iz česa se sestoji? Kaj je cilj življenja? Kaj in kdo sploh sem? Izgleda, da za to obstaja neka skrivna sila, ki ima odgovor na ta temeljna vprašanja našega življenja. Vprašanje pa je, ali se rešitev resnično išče; ali pa se človek z njo ukvarja le zaradi dolgočasja. To bi pomenilo, da se tak "iskalec" zadovolji z "ne-znanjem".

Naš planet Zemlja je zamišljena kot učilnica. Od otroških nog se morajo ljudje naučiti določene spretnosti, da bi odrasli in da bi lahko sprejeli odgovornost. Mnogi med nami so družbeno zelo spretni in brez velikih težav spretno krmarijo skozi življenje. Toda za vsakega pride slej ko prej trenutek, v katarem je soočen s krhkostjo in končnostjo svojega obstoja. To pa je lahko točka spremembe, obrata, ki vodi človeka do meje in ga pripravi, da tedaj resnično prebije vse ovire in reši svoje življenjsko vprašanje. To je prelomnica!

Vsak človek razpolaga z zmožnostmi mišljenja, čustvovanja, hotenja ter delovanja. Včasih se s temi sposbnostmi dosežejo veliki učinki, vendar pa lahko v ozadju ležeči motivi povzročijo veliko bedo. Religija, znanost in kultura nam kažejo dovolj takšnih primerov.

Stara modrost in pravljice nam poročajo o elementih: zemlja, zraka, vode in ognja. To niso štirje elementi, s katerimi se ukvarja fizika, ampak štiri energetska stanja. Ta stanja odgovarjajo, mišljenju, čustvovanju, hotenju in delovanju. Pri tem je zrak sinonim za mišljenje, voda za čustva, ogenj za hotenje in zemlja za delovanje.

Če se vprašamo, kaj so nam doslej te možnosti prinesle, ugotavljamo, da mišljenje, premoženje, ki postavlja človeka nad žival, še vedno ni odkrilo skrivnosti življenja! Pokaže pa se tudi, da iskreno sočutje in usmiljenje do soljudi v stiski za sabo puščata občutek nemoči, ker sta se izkazala kot nezadostna. Že res , da je prisotna volja-hotenje nekaj doseči, skleniti dobro pogodbo in ustvariti red, toda pogosto ne uspe, zato ker se ne ravnamo po dogovorjenem, ker se ne držimo dogovora.

Zaradi tega delovanje ne obrodi sadov. S temi prej opisanimi elementi ne znamo dobro shajati, to pa zato, ker smo nepopolni. Toda obstaja naraščujoča težnja, da se razišče resnična vrednost človeštva, in da se poudarijo večne vrednosti njegovega bitja. Bistvo ljudi je živo in neminljivo. Nekoč bo postavilo človeka v položaj v katerem bo moral poslušati. Kako lahko na pravilen način odgovori?

Kdor se iskreno vpraša, kje se najde to nemiljivo, tega lahko preseka vtis podoben streli, ki ga vzpodbudi k nadaljnemu iskanju in to v sebi samemu. Tako blizu je odgovor, v našem srcu. Srce je izvir življenja. V tem izviru je skrita vest, da je človek nekoč vedel, vendar je pozabil.

Z resničnim hrepenenjem po višjem znanju, nastane stik s višjo Inteligenco s tem semenskim principom. To je začetek poti, na kateri se procesno razvija resnično življenje. Če imamo pristno hrepenenje in željo po spoznanju se bo to življenje popolnoma razodelo.

Seveda se to ne zgodi samo od sebe, ampak je to rezultat dolge poti izkušenj. Toda obstaja tudi veliko ljudi, ki morajo slej kot prej ugotoviti, da so luč v sebi zasuli. Če bo vse vredu, tedaj bodo vendarle polagoma spremenili stvari v sebi in si ustvarili nove zmožnosti

Ko enkrat v nekem trenutku odločno izrečeš prošnjo:"Razodeni mi svoje skrivnosti", tedaj prično odgovori postopno prihajati. To pa je potem povsem drugačno življenje, kot življenje "spečega", omejenega posameznika. Potem vzide človek v procesu preobrazbe, ki ga loči in dvigne iz materije. To življenje pomeni korak za korakom rasti k spoznanju in zavedanju. Tako končno prejme življenje globlji smisel, saj se cilj tega življenja vedno jasneje nakazuje.

Čutni svet je podoben tančici, ki zagrinja resnični svet in zastira človeku pogled na večnost. Toda naša duša pozna večnost. Večnost je njena narava. Njene sposobnosti pa se razvijejo šele, ko naš jaz-ego spozna, da ne more vstopiti v večnost. Ni nastal zato, ampak iz naše padle narave, ki se je odvrnila od Boga.

Tako dolgo dokler se človek Duhu resnice ne odpre, ga vsa prizadevanja za izboljšanje življenja, ne vodijo v višji svet resničnosti. Človek ne more boljši, srečnejši ali duhovno izpolnjen iz lastne moči. Človek je bitje, ki je razpeto med nebom in zemljo, ki nosi v sebi duh, ta duh oživlja telo. Biblija pravi, da je Bog vdihnil nesmrtnega duha v človeku.

Uspensky - filozof, matematik in ezoterik je dejal:" V življenju moramo narediti vse sami, toda brez Njega ne moremo nič!"

In za konec naj dodam še tole misel: " V življenju ne dobimo kar si želimo, ampak tisto kar je potrebno za naš duhovni razvoj".

Miran: http://www.ezoterika.s5.com