Na trati zacvetela lepa roža,
že jo sonce z žarki nežno boža,
a veter kakor da želi jo objeti,
na pot s seboj ga vzeti.

Se cvet polegel je po trati,
ovel, za vedno je želel zaspati,
le metulj ga nežno obletel,
v slovo z vetrom odletel.

A jutranja ga rosa prebudila,
uvelem cvetu življenje podarila,
pokončen spet krasil bo trate,
morda utrgal ga bom zate...