napisal: Jakob Richter)

4. poglavje
Najbolj vztrajna in »uspešna« v svoji zablodi je bila skakaška skupina v Radehovi v Slovenskih goricah. Pridobila je na svojo stran javno mnenje daleč naokoli. Vsa lenarška župnija se je zavzela za njo, tudi župnik Mihael Milošič ji je nasedel. Razni župani in uradniki okoliških gospoščin  so bili pred njenim vplivom.

Njihovo prvotno kapelo, ki je bila iz lesa in bičja, je po Brennerjevem poročilu razdejal oskrbnik graščinske gospoščine v Radgoni. To se je zgodilo pred letom 1600. Tedaj so od tam odpeljali tudi prve skakaške voditelje v Gradec. Vendar to ni mnogo zaleglo, kajti l. 1600 je stala v Radehovi nova kapela. To je razdejala reformacijska komisija. Vendar so l. 1605 župljani župnije sv. Lenarta zopet zaprosili sekovskega škofa Martina Brennerja, da bi smeli postaviti novo cerkev v Radehovi.

Želeli so, da naj preišče čudeže, ki da se tam dogajajo. Ker pa je škof njihovo prošnjo zavrnil, so se obrnili na deželnega kneza. Ta je sicer izvedel preiskavo in poizvedovanje o vsej zadevi, toda tudi ta prošnja ni bila uslišana. Kakšno mnenje so imeli na dvoru o tem gibanju, je razvidno iz pridige Simona Mänharda, spovednika nadvojvodinje Marije, matere cesarja Ferdinanda II. V svojem govoru je gotovo uporabil, kar je slišal na dvoru o tem gibanju. Posebej obravnava »der widersinnigen Leut Phantesey und großen Irrsal«, da bodo angeli prenesli božji grob iz Jeruzalema v Slovenske gorice, če bodo v Radehovi postavili novo cerkev. Samo pri njem zasledimo trditev, da so skakači na zemlji leže prisluškovali dogodkom v sveti deželi. Ni pa brez osnove njegova vest, da se ti čarovniki pri svojih čarovnijah poslužujejo tudi malih otrok, ki za njimi postavljajo izmišljotine. Po njegovem so skakači skopuški in sebični ljudje, ki s čarovništvom hranijo svojo nenasitnost in varajo kmečko prebivalstvo. Glavni del darov, ki jih zbirajo za cerkev, uporabljajo namreč v svojo korist. Imenuje jih satanovi zavezniki in Mohamedovi nasledniki, ker je Mohamed tudi v božjastnem stanju sprejemal svoja »razodetja« in jih posredoval drugim. prišel je do trditve, da »di windischen Springer« pomagajo s svojo zablodo luterancem, ker odvračajo ljudi od katoliškega bogoslužja. Sestajajo se ob prvih nedeljah v mesecu (v resnici ob prvih sobotah, op. Pisca), nakar trajajo njihovi sestanki vso noč. Kakšna škodljiva »hudodeljstva« se pri tem dogajajo, si lahko mislimo. Zato je treba te čarovnike iztrebiti in njihova shajališča uničiti. Končal je svoj govor s pohvalo nadvojvojdinje Marije, ki je o tem čarovništvu početju poučilo njihovo cesarsko visočanstvo, nakar je bila ta čarovniška skupina l. 1605 in l. 1606 iztrebljena in uničena. Vedel je torej za razdejanje skakaške kapele v teh dveh letih.

Mänhardova domneva, da je bilo l. 1606 konec skakaštva v Radehovi, se pa ni uresničila. Ker so bile prošnje za postavitev cerkve, naslovljene v Gradec, vedno odbite, se je lenarška soseska l. 1609 obrnila na nadškofa v Salzburgu, da naj jim on pomaga doseči dovoljenje, da smejo zgraditi na »svetem kraju« hišo božjo, za katero so zbrali že precej denarja in apna ter pripeljali na izbrani kraj že več sto vozov kamenja. Tej prošnji so dodali seznam »čudežnih uslišanj«, ki so jih bili baje deležni tisti, ki so prispevali za to zidavo in obiskali njihov sveti kraj. Seznam obsega trinajst »radehovskih čudežov«. Večinoma gre gotovo za navidezna ozdravljenja. Če odmislimo in preidemo namišljene rešitve, sta zgodovinsko zanimiva v tem seznamu zadnja dva primera. Leta 1606 in 1608 je v okolici podružnice sv. Andreja na borlskega deželskega sodišča na veliko poginjala goveja živina. Ko so od tam priredili procesijo »k božjemu grobu« v Radehovi in darovali svečo, je ta nadloga prenehala. Še bolj svojevrsten je zadnji primer. L. 1609 se je na Dravskem polju pojavilo na tisoče velikih miši, kakršnih do tedaj še niso videli. Mnogo njiv, posejanih z ječmenom in ržjo, so popolnoma opustošile. Pognale so se tudi prek vode (Dravinje) v sosednje vinograde. Večinoma te golazni je voda zanesla in so potonile. Ko so čistili strugo, so z njimi napolnili dva ribiška čolna. V seznamu stoji, da so se farani naše ljube Gospe v Podlehniku zaobljubili k božjemu grobu v Radehovi in darovali sveče, nakar je nadloga prenehala.

Vendar kljub vdani in ponižni prošnji, ki jo je podpisala župnija Sv. Lenarta (die ganze pfarrmenig), niso pri škofu nič dosegli.
Lenarčani pa so vedeli še za eno instanco, ki bi jim lahko izpolnila njihove želje. L 1611 so se obrnili naravnost na papeža Pavla V. v Rim in mu v svoji vlogi potožili kakšna krivica se jim godi. Opisali so vso zgodovino kapelo svetega groba, ki je stala v »očarljivi okolici«. Lastniki zemljišča soglašajo s postavitvijo cerkve na tem kraju. Saj je bila dosedanja preprosta kapela samo zaradi rovarjenja krivovercev že večkrat razdejana. Verne množice pa niso nehale prihajati na ta kraj, ker os bile tukaj njihove prošnje že večkrat čudežno uslišane. Za to trditev imajo na voljo deset živih prič. Žal pri deželnem knezu in sekovskemu škofu ne dosežejo ničesar. Ker pa so jih k temu spodbudili celo ljudje drugih narodnosti in tudi krivoverci, se ponižno obračajo na verskega poglavarja in ga prosijo za dovoljenje, da bi smeli na tem kraju postaviti novo cerkev. Za izkazano naklonjenost mu bodo večno hvaležni.

Papež je zaradi informacije poslal to prošnjo svojemu nunciju v Gradec, ta pa jo je predložil škofu Martinu Brennerju.
Brennerjeva stališča glede Radehove in tamkajšnjih dogajanj je znano. Po službeni dolžnosti pa je vendarle vprašal za mnenje o prošnji župnika iz okolice Št. Lenarta, posebno svojega znanca v Ptuju Janeza Risperja, ki je bil obenem salzburški arhdiakon za ozemlje Slovenskih goric. Kar je zvedel je bilo za priprošnjike skrajno neugodno in zato je prošnjo zavrnil na prav osoren način. Nuncija je obvestil, da so prošnjiki lahkomiselni in neizobraženi ljudje, pravi potepuhi, ki nimajo svojih hiš in stalnih bivališč, sleparji in sanjači. Ti zapeljujejo ubogo podeželsko prebivalstvo, da si želi postaviti nove cerkve. Dosedanja kapela je bila večkrat porušena, ne na zahtevo heretikov, temveč na ukaz deželnega kneza. Lastniki zemljišča bi bili seveda veseli, če bi tam stala cerkev, ker bi pri njej lažje drago prodajali svoje vino. Pravih, resničnih čudežev na tem kraju dosedaj ni bilo. Kdo pa naj verjame, da bi bil tem sleparjem, ki se udajajo pijači in drugim nerednostim, naklonil Bog dar čudežev in pobožnih vizij? Heretiki še pravim čudežem ne verjamejo, koliko manj takim sanjarijam. Posmehujejo se neumnosti teh sanjačev in se norčujejo iz katoličanov, če jih zagovarjajo. Obiskovalci tega kraja so res zbrali nekaj darov za novo cerkev, toda kdo jo bo opremil in dotiral? Kako naj kaj takega pričakujemo od revnega prebivalstva, ki še svoje župne cerkve ne more vzdrževati? Nuncij naj doseže pri nadvojvodu, da bodo kapelo, ki so jo fanatiki spet postavili, odstranili in naj povzročitelje kot sleparje pošlje na galeje. (Škof. arhiv Gradec, B. vizit. protokol str. 297)

Nuncijev odgovor na prošnjo po takem škofovem poročilu seveda ni mogel biti prijazen. Naročil je prošnjikom, naj ubogajo škofa in prenehajo s praznoverskim početjem. Dovoljenje za postavitev cerkve in za opravljanje sv. Maš na tem kraju pa jim ne more izdati.

Da prizadeti s takim odgovorom na prošnjo, ki so jo poslali papežu, niso bili zadovoljni, je razumljivo. Tvegali so zato nov poizkus. Dne 13. Ja. 1613 so poslali novo, z razlogi utemeljeno prošnjo nunciju v Gradec. V tej prošnji poročajo, da se že mnogo let na »tem svetem kraju« dogajajo čudežna uslišanja in da večtisočglave množice kljub nasprotovanju cerkvene in svetne oblasti obiskujejo kapelo božjega groba in to večkrat na leto. Tu opravljajo svoje pobožnosti in svoje molitve na katoliški način (katholischen gebeth). Pri Kristusovih ranah ga zato ponižno in jokaje prosijo, naj jim izposluje dovoljenje za postavitev cerkve božjega groba, da se bodo lahko v njej opravljale sv. maše. Prošnji so priložili nov seznam uslišanj in ozdravljenj. V seznamu so navedene osebe, ki so bile pri kapeli deležne posebne milosti, in kraji, odkoder so te osebe prišle. Med kraji so navedeni Ljutomer, Št. Ilj, Sv. Lenart, Sv. Jakob in Sv. Jurij v Slovenskih goricah, Konjice, mesti Radgona in Maribor. Vključena je tudi napoved sedemletnega dečka 9. Julija 1607, da bo zaradi smešenja radehovske ustanove v osmih dneh požar uničil mesto Radgono, kar se je pozne res zgodilo.

Kot priče so seznam radehovskih »čudežev« podpisali in pečatili: Jernej Satler, župan Velike Nedelje, Pavel Omulec, župan gospoščine Negova, Simon Fras, župan gospoščine Cmurek, Urban Jurko, župan iz župnije v Mariboru, Simon Zebih, župan gospe pl. Polhaimb, Boštjan Ferš, župan gospoščine Weitersfeld pri Cmureku, Mihael Kempeš, župan Viltuša, Boštjan Kurnik, župan Jurija Stubenberga v Koreni, Mihael Drenak, župan gospoščine Hrastovec. S svojimi podpisi so hoteli poudariti, da radehovsko zadevo ne zagovarjajo samo potepuhi, brezdomci in nemaniči, kakor je to sodil Brenner, temveč predstavniki ljudstva pri takratni oblasti.

Seveda tudi ta prošnja ni dosegla svojega namena. Ker se je mnenju ljudskih množic uklonil tudi lenarški župnik Mihael Milošič in so z njegovim pristankom postavili novo kapelo v Radehovi, ga je škof Brenner poklical v Gradec, kjer ga je vrgel v ječo. V ječi je že drugi dan obljubil, da bo oskrbel odstranitev kapele in da ne bo več pustil postavljati nove. Ko je 20. Junija 1614 arhdiakon Janez Ripser vizitiral lenarško župnijo, je v zapisnik zapisal: »Podal sem se na kraj, na katerem so štiftarji imeli svojo kapelo božjega groba. Našel nisem ničesar drugega kakor pogorišče in kup kamenja. Kajti kapela je bila tretji teden po veliki noči požgana.«

Lenarčani pa so zvedeli, da izvira glavni odpor proti njihovemu načrtu iz Ptuja od tamkajšnjega župnika in arhdiakona Janeza Ripšerja (Ripscherus). Ta je bil rojen 1570 v Št. Rupertu ob Rabi (Avstrija), ordiniran 1599 V Gradcu in takoj nastavljen v Ptuju,kjer je vodil župnijo 45 let. Bil je Brennerjev učenec in službeno zelo dobro ocenjen. Zato je bil postavljen za arhdiakona med Muro in Dravo. Zaradi tega so se 20. Marca 1615 zbrali v Ptuju ugledni možje, ki jih ni bilo mogoče imenovati potepuhe, sleparje in sanjače in so sestavili nov katalog ozdravljenj, ki so sledili zaobljubam pri božjem grobu v Radehovi. Zapisnik navaja 12 uslišanj, ki so znana iz prejšnjih prošenj. Zapisnik so podpisali pečatili: Andrej Kodelič in Blaž Bidmair, upravnik gospoščine v Negovi, Jakob Sušič, oficial iz Ravnega polja (Ebensfeld), Jurij Polanec, oficial na Štatenbergu in več drugih uradnikov iz okoliških gospoščin. Seveda tudi ta družba ni ničesar dosegla. Prošnja za postavitev cerkve v Radehovi je bila zavrnjena. Ljudstvo pa je kljub prepovedi postavilo novo kapelo božjega groba v Radehovi. Medtem je namreč l. 1615 umrl škof Martin Brenner. Toda Brennerjev naslednik Jakob Eberlein je zavzel do radehovskih štiftarjev enako stališče in uporabil iste metode, kakor njegov stric, rajni škof Martin. Tudi on se je obrnil do nadvojvode Ferdinanda, naj pomaga to praznoverje zatreti, naj da na novo postavljeno kapelo podreti, naj krivce kaznuje, na prostoru, kjer je stala kapela, pa naj postavi vislice. Postavitev vislic na kraju razdejanih kapel je postala v tem času že običaj (Betnava, Golče, Sv. Duh, etc.) Vendar misli zgodovinar Fr. Hurter, da so bile vislice na teh krajih samo strašilo, in trdi, da ni znan noben primer o njihovi dejanski uporabi.

Ignac Orožen, ki je doslej zbral največ gradiva o skakačih v Radehovi, pravi, da je na Eberleinovo prošnjo dal cesar Ferdinand II. Leta 1622 tamkajšnjo kapelo znova odstraniti in da je nato skakaško gibanje polagoma zamrlo. Prav malo verjetno je, da je Ferdinand čakal tri leta s to eksekucijo. (Prošnja 1619 – požig kapele 1922?) Čeprav nimam direktnega poročila, da je bila kapela božjega groba v Radehovi v razdobju 1619-1622 ponovno odstranjena, nas k temu zaključku navaja zaznamek v Eberleinovem dnevniku 22. Junija 1622. Ta dan si je namreč sekovski škof v svojem diariju zapisal, da sta ga obiskala župnik iz Radgone in vikar Mihael Strapitio od Sv. Antona v Slovenskih goricah. Zadnji mu je pripovedoval, da se je 4. junija zbrala pri kapeli božjega groba večtisočglava množica, ki se je zgrnila tja v procesijah in začela obnavljati praznoverske obrede ter postavljati novo stavbo. Ta zapis nam kaže, da je bilo radehovsko gibanje l. 1622 še vedno živo.

Eberlainov naslednik Janez Marko Altringen (1633-1664) je zato ubral drugo, bolj posrečeno pot pri reševanju tega problema. Ko so Lenarčani l. 1631 na sosednjem Gradišču postavili kapelo Sv. Duha in so se množice začele zbirati pri njej, se je kljub neugodnemu poročilu arhdiakona Janeza Ripšerja, češ da ljudje še vedno mislijo na kapelo božjega groba, vendar odločil in je 15. Junija 1636 sam šel na ta grič ter položil in blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev. Na ta način je onemogočil praznoverske ekscese in pomagal Slovenskim Gorica do sedanjega mogočnega božjepotnega središča sv. Trojice. Ko je bil polet religioznega zagona uravnan v cerkveno smer, so pojenjale tudi skakaške skupine v okolici.

Praznoverski pojav skakačev ali bičarjev, ki je bil v tem času edinstven v slovenski zgodovini, nam kaže v kako bolestno duhovno stanje lahko zaide ljudstvo, če odpove vodstvo. Če množice zdvomijo nad pravilnostjo in veljavnostjo vodstva ter se znajdejo v duhovni in materialni stiski, uberejo svoja nepreračunljiva pota. Njihova duhovnost se usmeri v namišljeni odrešilni cilj in sugestivno sprejema navidezno rešitev. Čeprav bi skakaštvo lahko primerjali z obrednim plesom primitivnih narodov in ga ocenili kot atavistični pojav, je bilo to vendar huda duševna bolezen, ki jo je povzročila in pospeševala duševna zmeda 16. stoletja.

Legenda o postavitvi cerkve na sveti Trojici na Gradišču pravi, da so tam v nočeh gorele lučke. Zato so jo postavili. Od zadaj za cerkvijo svete Trojice imate božji grob in Jezusa, ki leži v njemu. Na stropu te cerkve pa imate svetega Mihaela z ognjenim mečem, ki varuje vhod v raj.
Škoda ker avtor članka, ni raziskal, zakaj se pri vsaj dveh primerih skakačev na slovenskem pojavi primer božjega groba ali prestavitev božjega groba iz Jeruzalema. Ali je bila za tiste čase to modna muha, pa ne samo za slovenske kraje oziroma kdaj se je začela pojavljati pri pozidavah cerkva legenda »o božjem grobu«?

Pri iskanju kapele božjega groba v Radehovi nisem bil kaj prida uspešen. Sicer stoji manjša kapelica v Radehovi, vendar če se ne motim je namenja Mariji. Morda bi se lokacija kapele odkrila pri temeljitem pregledu teh poročil, ki jih navaja Jakob Richter.
Zmajeve črte pa na tem koncu potekajo nekako takole:
Preko cerkve v Lenartu poteka pomožna zmajeva črta in teče proti piceriji Agata oziroma malo nižje pod picerijo, kjer se seka z drugo pomožno zmajevo črto, ki seka križišče in potem naprej teče na Zgornji Porčič. Čez Radehovo teče navpična Mihaelova črta, tam kjer se konča tista cesta v Radehovi.

Čez cesto v Radehovi teče še ena pomožna zmajeva črta, ki se potem nadaljuje na naselje Sveto Trojico na križišče v sredini tega naselja. Teče pa od križišča pred Spodnjim Porčičem in Sveto Trojico čez Gradiško jezero in potem na začetek Spodnje Senarske še ena pomožna črta. Mislim okoli tiste restavracije ob jezeru, tukaj pa so res energije božanske. Tako, da je to pravi biserček. Za Gradišča, ki so bila po svojem izvoru slovanska naselja, pa se ve, da so tam običajno bile zelo močne energije. Kjer je Gradišče je tudi verjetno močna energija in zmajeva črta.
Naj zaključim: Kdor ne skače ni Slovenc.