Kompleksnost zavedanja

Naslednja trditev je zelo pomembna in  utegne bistveno vplivati na razumevanje stvarnosti: zavedanje je dvodelen proces, ki vključuje dve poti: do popolnega vedenja pride duša po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Ta dva svetova - duhovni in snovni svet - obstajata prav zato, ker je treba prehoditi obe poti.

Popolno zavedanje dosežeš le z združitvijo obeh - duhovnega in snovnega sveta - v popolnem okolju, v katerem se lahko vedenje in občutenje združita. Problem današnjega človeka je v tem, da je zavest o duhovnem svetu še zelo šibka, zapostavljanje duhovne plati pa vodi v neuravnotežen razvoj in prav takšen svet, ki nam zdaj poka po šivih.

Le v duhovnem svetu duša lahko pride do popolnega vedenja in le v tridimenzionalnem, snovnem svetu, kjer obstajajo fizični čuti, lahko dosežemo popolno, »opredmeteno« izkustvo. Le tu so na voljo instrumenti, ki omogočajo občutenje in izkustvo na »prepričljiv« način.

Fizično telo je instrument, ki človeku omogoča pridobitev izkustev. To se lahko zgodi le zato, ker obstajata fenomena prostor in čas. Oboje sta le iluziji, ki nastaneta kot posledica »svojevrstnega delovanja« uma. Iluzija prostora omogoča prostorsko razmejitev: obstaja notranjost in zunanjost, jaz in nekdo drug. Tako lahko zunaj sebe spoznaš tisto, kar je prisotno znotraj tebe. Čas pa omogoča časovno razmejitev: včeraj in danes, danes in jutri in razvrstitev dogodkov v časovno vrsto, iz katere je moč razbrati sosledje dogodkov in ločiti vzroke od posledic. S takšnim pristopom spoznaš vse zakone stvarstva. Zato sta čas in prostor zelo pomembna elementa spoznave, toda oba sta prisotna le v tridimenzionalnem svetu, v duhovnem seveda ne.

Posameznega »življenja« v tridimenzionalni stvarnosti (pravilneje rečeno: bivanja v fizičnem telesu) je konec, ko ta dokonča izkušnjo, zaradi katere je »posameznik« tokrat prišel v fizični svet. To, kar je dosegel zdaj, se prišteje tistemu, kar je dosegel na drugih potovanjih skozi čas, dokler ni nazadnje »čisto pri sebi« in ne doseže absolutnega zavedanja. Celoten proces duhovnega razvoja človeka je zaključen, ko v popolnosti ve, izkusi in občuti, kdo je (o tem podrobneje v besedilu Premagati strah/Mit o smrti).

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si