Religije se razlikujejo po formi, v idejah pa se dopolnjujejo
Da bi lahko razumeli nekatere stvari, moramo k problemu pristopiti eklektično in vsako stvar proučiti brez sledi pristranskosti, simpatij ali antipatij. Kajti pogosto je ravno filter naše religije največja ovira, da bi razumeli druge. Nato se moramo naučiti razlikovati samo religijsko idejo od njene zunanje forme. Videli bomo, da se ideje med seboj ne izključujejo in da niso protislovne, temveč da se dopolnjujejo.

To, zaradi česar prihaja do konfliktov in razhajanj, je samo zunanja manifestacija. Učenji Bude in Jezusa se v svojem bistvu ne razlikujeta, temveč sta to samo dva načina izražanja ene in iste resnice. Razlikujeta se v svoji institucionalizirani obliki. In to precej.

Kadar je za nekoga pomembnejša institucija od ideje, potem prihaja do nerazumevanja in netolerance do tistih, ki so zunaj nje. Treba je upoštevati, da se je iz enega edinega krščanskega izvora, Jezusa, skozi zgodovino razraslo nekaj tisoč različnih vej. In vsaka je zase trdila, da je edini pravi naslednik izvornega učenja.

Zaključimo lahko, da ni problem v izvoru, temveč v vejah. Institucije ne smemo imeti za pomembnejšo od ideje. Jezus zagovarja ljubezen in bratstvo med ljudmi, zato se v njegovem imenu ne more ubijati.

V nadaljevanju bomo v grobem skušali podati osnovne obrise te zlate niti, ki povezuje različne religije. Nekateri njeni deli so bolj vidni v eni religiji in v drugi bolj skriti, kar pa še ne pomeni, da jih tam ni. Npr. pojem karme, o kateri govorita budizem in bramanizem, ni tako razdelan v krščanstvu, a vseeno popolnoma ustreza biblijskemu citatu: "Kar si posejal, to boš žel.'' V starem Egiptu je boginja pravice Maat tehtala srce umrlega človeka. Njegovo nadaljnje življenje je bilo odvisno od misli, besed in dejanj, zapisanih v srcu. Maat ne more uiti niti najmanjša misel ali dejanje.

Budisti bi dejali – tudi najmanjše dejanje premika kolo karme.
Vidimo, da se je treba samo navaditi na različne ''stile'' pripovedovalcev. Na tisoče pesnikov je opevalo ljubezen, a nikoli na isti način.

Religija daje vzorni model
Vsako religijsko učenje podaja celotno vizijo človeka in kozmosa. Postavlja vzorni model, po katerem bi se morali ljudje ravnati. Vsebuje vse osnovne odgovore na bistvena vprašanja, ki so pestila človeka včeraj in ga pestijo tudi danes. Kdo sem? Ali imam namen in cilj v življenju? Kaj je dobro in kaj zlo? Ali obstaja usoda? Ali po smrti živim naprej? Ali imam dušo? Ali obstaja Bog? ...

Da bi te odgovore lahko približali vsakomur, so podani na enostaven in razumljiv način, ponavadi skozi simbolične zgodbe z naukom. Religija daje smisel in cilj življenja Celoten kozmos je urejen. Z njim upravlja Božja previdnost, Darma, Ra, Ormuzd itd. Človek je njegov del, zato ima svoje mesto, svoj smisel, cilj in dolžnost. Kozmos in s tem tudi človek nista enoplastna, saj obstajajo različne ravni obstoja – vidna in nevidna, večna in minljiva, materialna in duhovna, smrtna in nesmrtna. Po Platonu obstajajo tri ravni: duh, duša ali psiha in telo. Duh je večna, nesmrtna stran človeka, medtem ko sta duša in telo minljiva. Samo bistvo človeka je povezano z duhovno platjo, ne z materialno. Religija se v glavnem ukvarja z duhom, ki kljub telesni smrti živi še naprej.

Sedanje ''zemeljsko stanje'' je stanje relativne, spremenljive resničnosti. Sam cilj pa je izven nje. Človek ga ne bo našel v njej, temveč skozi njo.

Religija nam torej govori o tistem duhovnem, nesmrtnem Bitju in o tem, kako do njega priti, kako ga prepoznati. Prizadeva si, da bi prebudila ta uspavani, najbolj dragoceni del človeka. Če ji to uspe, potem duh oblikuje resničnost, oblikuje svet. Na ta način se rojevajo najlepša in najveličastnejša dela v zgodovini, saj so ta odslikava večnih zakonov duha, refleksija božanskega dela človeka v tej spremenljivi stvarnosti.

Človek je nesmrtno bitje
Človek je kot bitje nesmrten. To, kar je smrtno, ne pripada bitju, temveč je samo njegov nosilec. Poznavanje cilja pomeni tudi dolžnost, da ga dosežemo. V krščanstvu je to Božje kraljestvo, v budizmu Nirvana, pri starih Egipčanih Amenti, Amonove poljane, pri mazdaistih vstop v Ahura Mazdo, pri Grkih pa odhod na Olimp, kjer človek postane nesmrten bog. Vidimo, da je sam cilj izven materialnega, zemeljskega življenja in da se nanaša na življenje v duhu. Pogoj za njegovo doseganje je moralna popolnost, zato je osnova vsake religije moralni kodeks, ki govori o dolžnostih človeka. Človek se mora pri doseganju svoje popolnosti soočati z vsemi svojimi pomanjkljivostmi. Priti mora do notranjega boja med dobrim in zlim, v katerega se ne more nihče mešati. Sami se moramo boriti in sami zmagati. Človek sam s svojo voljo odloča o njegovem izidu. Najsvetejši džihad je boj s samim seboj, pravi Mohamed. Nebo je treba zaslužiti, ni ga možno dobiti. Božje kraljestvo se osvaja z mečem, pravijo krščanski mistiki in pri tem seveda mislijo na notranje orožje.

Religijske forme propadajo
Glede na to, da je morala temelj vsake religije, ob njenem izgubljanju religijska forma degradira in začne razpadati, umirati. Toda to je usoda vsake religije. Vse, kar ima formo, vse, kar se je rodilo, mora enkrat umreti, pravi Buda. Ni stvari, pri kateri bi njen spremenljivi del večno živel. Vse to, kar ne nosi diha večnosti, Kronos odreže s svojim srpom, bi dejali Grki. Toda oživele bodo nove forme, ki bodo ponovno umrle, ko pride njihov čas. To je enostaven zakon Narave, zakon ciklusov. Le kje so religije starega Egipta, Grčije, Perzije, Aztekov, Inkov? ...

Ni izbranih religij
Ni niti velikih niti majhnih religij ali tistih izbranih, ki naj bi bile več vredne od drugih. Ideja ljubezni, pravice, dobrote je povsod enako velika.
Religija govori o duhovnem, nesmrtnem človeku, kako ga prepoznati in doseči. Zato je materialistično gledanje na človeka v popolnem nasprotju z religijskim. Zaradi tega je ne moremo niti poskušati razumeti, če se prej ne oddaljimo od materialističnih pojmovanj. Religija temelji na duhovnih vrednotah in tisti, ki jih zanika, nima pravice, da iz svojega vnaprej začrtanega stališča govori o njej. Lopov nima pravice govoriti o poštenosti in ravno tako ne more nekdo, ki ni občutil ljubezni, o njej govoriti.

Belec, ki zanika človeškost, veličino in integriteto nekega Indijanca, nima moralne pravice govoriti o njegovi kulturi. Ravno tako nima pravice govoriti o budizmu zakrknjen kristjan, ki ni sposoben preseči psiholoških barier svoje religije. In seveda tudi obratno. Tak pristop nas pripelje do ''visoko znanstvenih'' analiz, interpretacij in praznega besedičenja, obsedenega s Freudom, po katerem vse religije izhajajo iz kultov plodnosti ali pa so nastale zaradi strahu pred naravnimi nesrečami. Mar ni paradoks, da naj bi zahvaljujoč temu strahu in seksualnosti nastalo vse to, na kar je človeštvo tako ponosno? Le do kdaj nas bodo še utrujali s takimi vizijami, ki uničujejo tisto najbolj plemenito, najbolj dostojanstveno v nas?

prof. Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji
www.akropola.org