Ko sem bila otrok, so mi rekli, da bom razumela ko odrastem. In ko sem odrasla, nisem razumela. Potem mi je bilo rečeno, da bom razumela ko bom začela hoditi v službo in služiti denar, ko sem bom poročila in ko bom imela otroke … Vse to se je zgodilo, pravzaprav je že od tega minilo kar nekaj časa, pa še vedno ne razumem. Zakaj ljudje povzročajo toliko bolečine drugim bitjem? Konec koncev tudi drug drugemu, kaj šele živalim. Kako lahko delajo na njih boleče poskuse, jim povzročajo strašanske bolečine, jih imajo, čeprav rojene za svobodo, zaprte v prostorih kot največje zločince, kjer do svoje prerane smrti, ne vidijo niti sončnega žarka, ne čutijo vetra, ne morejo začutiti pomladi, trave … vse zato, da končajo kot kakšna bolj ali manj sladokuščeva jed na nekem krožniku. Se ti ljudje, ki to jedo, zavedajo, da uživajo truplo? V sebe spravljajo nekakšen brezobličen zrezek, ki pa je še do včeraj bil del bitja, ki je dihalo, gledalo, čutilo?

Kdo jim je dal pravico, da to počnejo? So resnično tako otopeli, da se ne znajo vživeti v občutke tistega, ki mu to povzročajo ali pa imajo samo tako oprane možgane, da resnično več ne znajo razmišljati sami in počnejo v življenju le to, kar jim drugi povedo da je prav. Zakaj se vedno izgovarjajo na večino, ko počnejo stvari, ki bi se jih verjetno sramovali, če bi jih počeli sami? Zakaj se ne zavedajo, da so ravno oni tisti, ki ustvarjajo to večino? Da je od njih odvisno kakšna bo večina? Saj to razume še majhen otrok. Mislim, da gre bolj zato, da se niso pripravljeni ničemur odpovedati in zato raje iščejo poceni izgovore, v katere še sami ne verjamejo, zato pa toliko bolj podivjajo, ko srečajo koga, ki jim s svojim načinom življenja dokazuje, da se da živeti tudi drugače. Zato ga označijo za čudnega, ker se ne prilagaja tej namišljeni večini, za prepirljivca, ker ne molči, ko se je treba zavzeti za tiste, ki tega sami ne morejo. In čeprav vse to vem, še vedno ne razumem in po mojem nikoli ne bom. In vedno bolj se zavedam da je le tako prav, saj, če mi že ni uspelo spremeniti sveta, mi je uspelo vsaj to, da ta z leti polnih razočaranj nad njim, ni spremenil mene. Nataša Tkalec, Maribor Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, takrat boste ugotovili, da denarja ne morete jesti!