Tekom življenja doživljamo različne stvari in vse opremljamo s čustveno noto in spravljamo v nevrobiološke in spominske predale. Na žalost pozitivno doživljene dogodke  jemljemo kot samo po sebi umevne in jih redko polno doživimo, nevtralne itak spustimo skozi zavest bolj ali manj neopažene, negativno doživljenim pa dodamo tukaj in sedaj veliko energije , pa tudi , ko jih spravimo v nezavedni zmrzovalnik , imajo veliko emocionalno težo.

Tja jih spravimo(potlačimo) zato, ker se ta trenutek ne odločimo , da bi jih doživeli in predelali, ker nimamo časa, so čustveno prezahtevne , nimamo izkušenj, da bi jih razumeli… Pa jih spravimo za čase, ko bodo pogoji boljši ! Za tako zamrznitev plačujemo visoke račune za življenjsko energije, saj jo porabimo veliko, da vsebine tam tudi obdržimo.

Z leti jih je vse več, prostora zmanjkuje, še huje pa je to, da  sedanji dogodki vsebujejo podobne elemente, kot potlačene vsebine in jih tako prikličejo v zavest.  Tukaj in zdaj podoživljamo negativna čustva , ki so del izkušenj  iz preteklosti in nam zastrupljajo sedanjost.

Zakaj to počnemo? Ker ne znamo drugače!

Naš način življenja ne uči in ne omogoča zavestnosti v vsakem trenutku (to je najkrajša pot do duševnega zdravja), ampak obratno, na pol v komi počnemo več stvari naenkrat, pa nobeno zares. Pa tudi , če bi bili zavestni neprekinjeno,bi  verjetno vseeno imeli kaj spravljenega iz otroštva. Gre za dve ponotranjeni vsebini , ki jih sedaj že ne ločimo več od svojega pravega jaza, čeprav to nista. Imenujemo jih notranji otrok in notranji starš.

Najbolj plastično si ju  lahko predstavljamo tako, da se spomnimo kakšnega neprijetnega, travmatskega dogodka iz mladosti. Zagledali se bomo v določeni starosti, naša zunanjost (drža, mimika, obleka, okolje) izraža naše notranje stanje počutje, enako bomo videli našega starša v svoji »strupeni«podobi, ko mu/ji ni ravno uspelo biti dober starš.
V svoje nezavedno smo potlačili cel paket, z dogodki, komunikacijo, spremljajočimi čustvi vred.

Če nam spomin na ta dogodek v sedanjosti povzroča nelagodje ali še globlja negativna čustva , lahko rečemo, da dogodka nismo predelali in še vedno upravlja z nami. Sedanje življenje prilagajamo temu dogodku, npr neka negativna izkušnja iz otroštva , kjer nas je bilo strah v temi, povzroča, da v odraslem življenju raje pešačimo v 10 nadstropje, ker imamo strah pred dvigalom. Temu sicer rečemo razgibavanje, ker si ne priznamo, da nas je strah…

Včasih zalivamo čustva, ki pripadajo dogodku v preteklosti zato, ker smo na zavedni ali nezavedni ravni sprejeli odločitev, da se bomo npr maščevali, nikoli odpustili, žalovali…Za tem se skriva iluzija drugotnega dobička. Na otroški način (odločitev smo sprejeli na nivoju, ki smo ga takrat zmogli) mislimo, da bo drugemu zaradi krivice, ki nam jo je naredil, žal, ali da bo čutil posledice tega dejanja. Na  žalost po navadi drug človek ne ve več, ali pa nikoli ni, da nam je energetsko dolžan, mi pa se zastrupljamo miselno, fiziološko, energetsko.

Včasih gre za napake , ki smo jih sami naredili in se sedaj vežemo na ta dogodek z občutki krivde ali sramu.

Kako drugače bi bilo, če bi imeli takrat pri roki EFT!!!!!?????

Kako drugače bi bilo, če bi sedaj imeli EFT , se odločili za zdravo, pretočno življenje in naredili generalno čiščenje neuporabnih, smrdljivih vsebin iz našega nezavednega? Tehnika se ne imenuje kar tako Tehnika čustvenega osvobajanja!

Terapevtske tehnike do EFTja so imele težko delo omogočiti dialog med zavestnimi (ena šestina) in nezavednimi (pet šestin) vsebinami. Človek brez EFTja se namreč lovi za rep znotraj zavesti dostopnih vsebin, ki so na nivoju informacij . Ne zna prestopiti v nezavedno, ki je edino relevantno za te zadeve, saj so tam vsebine v kompletu z energijo (negativna čustva).

EFT transformira to energetsko komponento, jo nevtralizira, vsebina ostane, ampak nas ne šofira več. Tako z EFtjem v resnici spreminjamo zgodovino, ne  da bi kaj pomembnega izpustili. Teh pet šestin nezavednega tako preneha sabotirati napore zavednega za srečnim življenjem. Vsak  del naše duševnosti ima  namreč svoj jezik, svojo logiko, kako se naj bi kakšna vsebina razrešila. EFT omogoča prevod in mediacijo med obema, najboljše od vsega pa je, da zato ne potrebujemo druge osebe, ampak se vse zmenimo v sebi.

Obema deloma damo, kar želita, notranjemu otroku varnost, ljubezen, razumevanje, sprejemanje, tolažbo, zavestnemu delu pa odvzamemo težo urejanja in mu omogočimo sprejemanje brez ostanka, s tem pa odpuščanje in notranji mir.
Kadar smo ponotranjili starša, je to naša slika le tega, ni nujno, da ima (lahko pa) večjo podobnost z realnim staršem. Mlajši smo bili, hujši je bil dogodek, bolj je izkrivljena slika pravega starša.

Ponotranjimo pa jo v zamrznjeni obliki, kot smo jo doživeli, jo tako nosimo v sebi . Pravzaprav lahko delamo krivico realnemu staršu, saj ne gre za celostni pogled nanj/o, najhuje pa je, da zaradi te podobe sebe prikrajšamo za dobrega roditelja. Samo čakamo(zaman), da borealen starš postal tak , kot ga potrebujemo. Zaradi zamrznjene negativne čustvene vsebine pa dejansko realnemu staršu ne pustimo do sebe, in sebi in njemu onemogočamo, da postane tako dober, kot bi lahko bil.

V procesu EFTja z notranjim otrokom in staršem  ranjene dele pozdravimo, in jih nadomestimo z ljubeznijo, odpuščnjem , mirom in sprejemanjem. Ker smo pozdravili dele sebe , se celostno počutimo bolje, odmrznjeno energijo pa porabimo za reševanje trenutnih kriz in uživanje v sedanjem življenju.
Gre za reintegracijo pozdravljenih  delov sebe, ki smo jih do sedaj vzdrževali pri življenju v razboljenem stanju.

EFT nam da kriiiiila! J

Sabina Šilc, univ dipl.psih in družinska terapevtka
www.sabinasilc.com

Več o EFT seminarju, si lahko pogledate TUKAJ.

Že objavljeni članki Sabine Šilc na Pozitivkah.
01. članek
02. članek
03. članek
04. članek
05. članek
06. članek
07. članek