Pismo štajerca

Ne vem, kaj mate proti Bosancem. Mene so včasih tudi fejst motli. Zaj pa ne več. Do tega pa je prišlo takole: Mam hčero, ki mi je kot frkla pila kri. Bil sem vse, stari, bolan, zabitež, sto let za leseno žlico, ni kaj da ni blo. Mam babo, ki me je jebala v glavo ko majmuna. Nič ji ni pasalo.

Bol ko sn delo, bol je čvekala. Mam sosede, ki so mi nonstop delali pizdarije. Nobeno stvar nisem prav naredo, ne da bi meli pripombe. Pol pa je hčera spoznala enega Bosanca, zanosla in se z njim oženla. Sprva sem mislo, da se mi bo sfuzlalo. Čez dva meseca je prišla nazaj s plavim frisom. Ati, mami, glejta kaj mi je naredo. Nič več neandertalec in podobno.

Čez dva dni je tak šla k njemu nazaj. Vsake tolko cajta jo naklofa in se pridere k svojemu zlatemu ateku. Še staro je strah zeta in se je fejst vnesla. Jaz pa od cajta do cajta povabim Bosanca v gostilno na pijačo in sma največja kolega. Zakaj pa ne. Porihtal mi je familijo kot se spodobi. Toti nimajo milosti do bab.

Pranje nog vsak večer, postrežba all inkluzive, nobenega španskega sranja na TV, samo fusbal, itd. Marsikaj bi se lahko naučili od njih. Včasih naredimo pri nas piknik in pride zet s familijo (mata tri sine) in žlahto. Včasih še kake kolege sabo prpelajo. Ko se frocovje zakadi po vasi spizdijo še podgane. Sosedi dva dni ne upajo iz bajt.

Tudi na njihovo muziko sem se navadil. Saj ni tak slaba. Še sploh Šaban Šaulić in tista Kuje Mujo konja po mjesecu, čeprav je baje že fejst stara. Zdaj če me kak sosed hoče kaj gnjavit, samo rečem, da bom mel piknik, pa mam mir. V trgovini včasih za štos stegnem roko proti pakiranim čevapčičem. Narod samo razširi roke v strahu, spet bojo meli piknik. Skratka zdaj sem car na vesi. Zato: Živeli Bosanci!