Nedeljsko dopoldne prispem na postajališče mestnega avtobusa in pozdravim tam čakajočega mladeniča. Ko uzreva najin avtobus, mi pove, da naj vstopim pred njim, ker da je priden fant, ki da prednost ženskam. Ni omenjal stare ženske! Po načinu govora in predvsem po besedah, da je priden fant, sem domnevala, da je pred mano človek, ob katerem so se in se bodo morali domači vedno zelo potruditi.

Ob vrnitvi sem kot edina potnica na izstopnem postajališču morala voznika dvakrat prositi, naj mi ustavi, da izstopim. Je ustavil, še prej pa me je nahrulil, da sem na vožnji preko železniškega prehoda – ki je veliko bliže prejšnjemu postajališču kot mojemu - še sedela in da mi drugič že ne bo ustavil. Njegove pripombe so se povsem ujemale s sunkovito vožnjo.

Za razliko od mladeniča z dopoldanskega srečanja ta najbrž ni hodil v šolo s prilagojenim programom. Tiho sem izstopila in se povprašala, ali sem bila tudi sama kdaj tako zadirčna. Skušala sem ga razumeti in sprejeti priložnost za prepoznavo sebe in obžalovanje svojih slabosti.