Nikoli nisem ti zares verjela,
da tvoj bi vrt lahko oplela,
ker v njem je preveč plevela.

Laž prerasla je resnico,
se iskrivost pogreznila je v temnico,
bahavost se vrtinči po ograji,
požrešnost se razlezla
po sosedovi je travi.

Brezbrižnost zabrisala je meje,
svetohlinstvo pod nebo se vije,
naivnost ne ve kam naj se skrije,
da jo bramor ne odkrije.

Plevel populjen, posušen,
v grmado naložen,
kres bo z njim zakurjen,
s pepelom tem,
pa vrt, spet bo pognojen.

Ana Nuša