Vi, ki ostajate, vam ne zamerim, nimam za kaj, saj niste za nič krivi; vi, ki ostajate, zase poskrbite. Za vse sem sam, vse je moje, »sam« sem se rodil, izbral sem pot, takšno kot sem, bila je moja in še od koga. Na njej sem bil več ali manj uspešen, vendar sem bil jaz…moja karma in z nikomer je ne bi menjal, pa čeprav bi mi ponovno vsemogočni namenil, kar mi je v življenju že enkrat. Tudi njemu nimam kaj očitati, naredil me je in to z vsemi slabimi..dobrimi lastnostmi, tudi na srečo ni pozabil, nekaj mi jo je namenil, ja no, bolj malo. Dal pa mi je vedenje, da ni nikogar, ki bi ne bil zamenljiv, in da je agonija tisto, kar bi si v življenju nazadnje zaželel, če sploh bi si jo kdaj.

Pa še nekaj v življenju nikoli ne bi naredil, nikoli niti pomislil nisem: da ne bi dovolil soncu, da sije tudi drugim.

Bil sem v prostoru
med nebom in zemljo,
kot mavrica razpet na nebeškem svodu,
iskal sem sebe..njo, svetlobo oddaljeno;

v smeri sončnih žarkov,
lune….vetra sem hitel,
zgodbo slovesa z njimi plesal,
med oblaki…meglicami obstal;

vi, ki ostajate, vsem vam adijo,
mejte se, morda nekje se srečamo,
lepo mi bo, če se takrat spoznamo,
tudi vam je bilo s trnjem, ne z rož'cami postlano.