Nad nami se zgrinjajo razmere, ki so bile dolgo odtrgane od nas ali zastrte očem. Mnogo krat se ljudje sprašujemo, ali je današnja stvarnost resnica videnja in spoznanje, da smo v preteklosti živeli v utvari, iluzijah, lažeh in neresnici. Od spoznanja je odvisen naš odnos do sveta in globljega občutenja slehernega bitja, stvari in celotne narave.

Na poti našega življenja se soočamo z mnogimi odnosi in odslikavami zunanjega sveta, ki so zaradi svoje sporočilnosti mnogim odvzeli mesto, ki jim je pripadalo, nekaterim pa ga jemljejo. Človek je ustvarjen, da odpira vrata ne le ugodju vidne lepote, temveč tudi sočutju in bolečini drugega. V človeku vedno gori luč, da vidi izven sebe.

Ugodje in bolečina sta le dva vidika ene in iste stvari. Ko se začenjamo zavedati drug drugega in nam ugodje in bolečina sprožita vzgib, da smo v ljubezni in trpljenju v ognju žrtvovanja, ugotovimo, da postane človekov cilj resnična kakovost in sreča, ki ji pripadamo. Ničesar neresničnega ne more človeku ustvariti občutka lepote, tudi lepota sama ne more ustvariti resnice. Tisti, ki gleda brezvoljno umetnino duha, ne more dojeti, kaj sta ustvarila srce in razum, kako je geniju sonce razkrilo svet. Odvisno je kakšno stopnjo sta v svojem delovanju dosegla volja in sposobnost videnja. Sama umetnost ni nosilka resnice od vsega ločenemu človeku, je simbol absolutnega tistemu, ki jo je sposoben in voljan dojeti v njeni veličini.

Ljudstvo se mi zdi kot dionizičen zbor, ki vselej najde v življenju lepoto in doživlja olajšanje svojega gorja v apoliničnem svetu podob in mnogoštevilnih odnosov, ki jim na zunaj daje človeški videz in nadene obraz lepote, da se skrijejo ali prikrijejo občutki in tudi laži. Preobleke pritegnejo pozornost k obredu, ne morajo pa mu dati notranje veličine in moči cilju darovanja drugemu, ki mu je obred namenjen. Vsak medčloveški odnos je na nek način obred, ki ga želimo opraviti čim bolj popolno, a vanj vstopamo običajno slabo pripravljeni.

Ne morem se popolnoma strinjati z Nietzschejem, ki se je hvaležen umetnosti izrazil: »Umetnost imamo zato, da nas ne ubije resnica.« Kakšna pa bi bila umetnost, če bi bila samo lepa in v bistvu v svoji resničnosti tudi zlagana. Umetnost je eno in drugo, predvsem pa resnica. Olajšanje v neapoliničnem svetu lahko najdemo tudi v nam neprijetni resnici, ki sama na sebi ni lepa, vzbudi pa občutke sočutja, plemenitosti in človečnosti. Ljudje postanejo sposobni dvigniti padle in utešiti bolne. Ljudje v nesreči imajo pravico do človekove naklonjenosti.

Užitek z ulice, ki smo ga opazili na obrazu mladenke, ki ga je sprožil pogled v izložbo modnih oblek, ni prav nič posebnega. Sprožil je le ugodje, neko estetsko izkušnjo, neko intimno doživetje in poželenje, vendar v njem ni najti resnične kakovosti. Takšne užitke lahko stopnjujemo, vendar nas ne osrečujejo. Ženska, ki je potisnila svojo naravno lepoto v ozadje in se predala pretiranemu izumetničenju, ni resnična, temveč ponaredek narave.

Odnosi v življenju niso urejeni na način, kot da sta ljubezen in sovraštvo ali resnica in lepota veliki par nasprotij. Pojavijo se enako hitro kakor toplota in mraz. Tudi resnica in laž nista veliki par nasprotij. Iz tridimenzionalnega sveta se v dvodimenzionalnem ustvarja nov svet, ki mu gospodarita navdušenje in volja v simbiozi druženja, odpuščanja in sprejemanja. Človek tu ni več v objemu božanstev, ampak postaneta človek človeku odnos naravnega, resnica, ki ne pozna laži in ponarejanja. Prava lepota pa je v nezlaganem.

Pomembna so čustva, ki sledijo objektivizaciji volje dojeti stvar kot bivajoče, ki mu ne dodajamo le vznesenosti in ekstaze, temveč človeško globino, bližino, združenost in povezanost. Videti svet, ne pomeni samo iznebiti se trpljenja v lepem, temveč tudi sprejeti bolečino in vanjo vnesti element lepote, ki se znajo v duši osamosvojiti kot plemenitost zavesti. Starost običajno ni vizualno lepa, ker se lepota umakne v ovoj in olepša zmagoviti duh.

Resnica ne more ubiti človeka, temveč je najvišji izraz življenja, ki spodbudi vzgibe notranje lepote duše. Brez truda in napora ne moremo obvladati sami sebe in stvarnosti. Ali lahko doživimo pravo lepoto ob soočenju z neljubo resnico, ki jo dojamemo s suhoparno racionalnostjo, ne da bi nam pogled vzbudil določena občutenja, ki niso samo mik objekta, lepota sama na sebi, ki vzbudi zanos in ekstazo, temveč tudi vzgib naše vesti in naših čustev, ki nas dosežejo in presežejo.

Ali je sploh lahko laž lepota? Samo kar je resnično, je samo po sebi lepo. Lepota je pritrjevanje, blagoslavljanje in deifikacija bivanja v svetu resničnosti, a bivanje ni sama luč, je tudi tema, kombinacija negibnosti in rastoče moči. Na delu je vedno doseganje volje in uresničevanje želje dojeti stvar z ljubeznijo, ki je posebna lepota resnice.

Gledala sem lepoto, ki me ni potešila, ker me vsota radostnih užitkov ni osrečila. Resnične lepote ne dosežemo z očmi, celotno duhovno bitje se mora dvigniti iz telesa. Lepota je posledica duha v materiji.

www.tatjana-malec.si
Proza: Eseji, sprotnosti in razmišljanja