"Modri so bili stari Lakóte.
Vedeli so, da človekovo srce
postane trdo, ko se oddalji od
narave, in da nespoštovanje
živih, rastočih stvari pelje k nespoštovanju ljudi."
Medved Ki Stoji, poglavar Siuxov

Čeprav ta uvodni citat navidezno nima zveze z vsebino članka, če pri tem izvzamemo spoštovanja Narave kot dela urejenega kozmosa, v katerem vlada skladnost, ne bomo mogli razumeti in prepoznati pomembnosti alkimije. To je starodavna človeška potreba po premagovanju meja, hrepenenje po nesmrtnosti in vrnitvi v stanje prvotne čistoče, izvorne enosti in povezanosti človeškega z božanskim.

Moderni človek je kot proizvajalec in neizmeren potrošnik vse večja nevarnost, ki preti našemu planetu. Zato je izjemno pomembno, da posameznik ozavesti pot in način, ki mu bo omogočal lažje ustvarjanje in življenje v svetu, ne da bi ga pri tem popolnoma zastrupil. Še vedno namreč vlada otročje sprenevedanje, da bomo enostavno pobegnili na nek drugi planet, ko bomo enkrat uničili našega. Morda to zveni preveč katastrofično in pesimistično, toda zavedati se je treba, da velik del znanstvene elite razmišlja na tak način. Glede na to, da osem od desetih znanstvenikov dela na vojaških projektih, nam je lahko jasno, da ni veliko prostora za optimizem.

Čeprav sta znanost in alkimija izvorno nastali kot rezultat človekove želje po spoznanju zakonitosti v vidnem in nevidnem svetu, sta danes obe v glavnem v službi interesov močne elite. Ne duha in sluha o odgovornosti do celote, ne duha ne sluha o humanističnih vrednotah, zaradi katerih so včasih goreli na grmadah.

Danes znanost pelje ta svet po samem robu prepada. Einsteinovo kesanje zaradi vloge, ki jo je imel pri izdelavi atomske bombe, ko je uvidel posledice svojega odkritja, je zaznamovalo drugi del njegovega življenja. Alkimisti so svoje znanje želeli ohraniti v tajnosti predvsem zato, da do njega ne bi prišli nedozoreli in neusmiljeni egoisti, ki hrepenijo le po povečanju moči, zaradi česar predstavljajo veliko nevarnost za celoto. Zato so znanje prenašali samo tistim, ki so potrdili svojo moralno čistost in nesebičnost.

Elita močnih vlada svetu in ohranja svojo prevlado tako, da pri ljudeh spodbuja najnižje strasti in neznanje. Vendar je to svet, v katerem živimo, smo del njega in zato naša odgovornost ni nič manjša, ne glede na okoliščine.

V samem bistvu alkimije je ravno ta osnovna zavest o vlogi in odgovornosti človeka do sveta ter razumevanje, da je v korenini vsake spremembe sprememba nas samih.

Jezik simbolov alkimije

Danes se neredki sprašujejo, kako je lahko nekaj tako »nesmiselnega«, kot sta alkimijski simbolizem in neuporabne kemijske formule, bilo nekaj stoletij predmet resnega proučevanja velikih duhov Vzhoda in Zahoda. Toda resničnemu raziskovalcu se alkimija v resnici razkriva kot izvorno tradicionalno učenje z globokimi koreninami, kjer je temelj človekovo stremljenje po spoznavanju narave in človeka ter možnost povezovanja duha, duše in telesa.

Alkimisti niso bili nikoli ujeti v zanko želja in sanj po izdelavi fizičnega (materializiranega) zlata, kot jim nekateri pripisujejo, temveč so predano in vztrajno transformirali neplemenito in nepopolno v čisto, večno, nesmrtno in simbolično zlato.

Etični prag je glavna preizkušnja alkimista, da znanja ne zlorablja v sebične namene. Zato so veščine prenašali samo ustno, po temeljitih preizkušnjah kandidatov. Če so zapisovali tekste, so jih razumeli samo tisti, ki so bili pripravljeni preseči meje materialnega, se dvigniti nad ponos, nadutost, se upreti samoprevari, tj. prečistiti neplemeniti egoizem, da bi se lahko rodilo novo stanje duše.

Alkimistična literatura je zelo hermetična in skrivnostna, zato ne odpira svojega bogastva intelektualni analizi. Njen simbolični jezik razume samo prebujena duša. Vsak poskus racionalizacije in dobesednega razumevanja pomeni oddaljevanje od bistva stvari in izgubo smisla. Zato so alkimijski teksti nepoučene ponavadi samo zmedli. Alkimist je lahko samo tisti, ki je dojel, da je preobrazba elementov, ki je duhovna in materialna hkrati, upravičena samo tedaj, ko posameznik želi pomagati vsem ostalim bitjem. To pomeni, da želi pomagati naravi in s tem pospešiti preobrazbo neplemenitega in nepopolnega v plemenito in popolno. Tradicionalna slika sveta, tj. Philosophia perennis (večna filozofija), ki je vse do prihoda racionalizma bila skupna Vzhodu in Zahodu, doživlja duha in materijo, aktivno in pasivno načelo narave, kot dve Božji roki. Človek naj bi se s svojimi potenciali spreminjal in regeneriral v izgubljeno, božansko stanje enosti. To je osnova za upravičenost, pomembnost in koristnost vseh tajnih znanosti in s tem tudi alkimije.

Alkimijska poroka

Glavni simbol alkimije je hierogamija, sveti zakon med žveplom in živim srebrom, Duhom in Dušo, Soncem in Luno ter Kraljem in Kraljico. Alkimija poudarja razdvojenost znotraj človeka, ki je nastala zaradi izgube izvorne enosti. Ponovno doseči svojo celovito naravo pomeni pomiriti nasprotja v sebi in se dvigniti nad dvojnost. To stanje simbolizira hemafrodit, h kateremu teži alkimist, da bi ustvaril predpogoj za združitev z božanskim oz. da bi doživel to stanje zavesti v sebi. Da bi se lahko rodil plod, ki je prebujenje višjega jaza, je potrebno povezati moški in ženski princip s sveto poroko. V življenju je to aktivna sposobnost človeka, ki živi v skladu s seboj ter v korist skupnosti in sveta, pri čemer čuti globoko enost s kozmosom. Starodavna učenja pravijo, da tako postane iz filozofa modrec in glede na to, da nam je vsem prirojeno, da težimo k dobremu in sreči, zadovoljstvu in ljubezni, to zadeva vsakega človeka.

Ta proces je treba razumeti kot preseganje meja obstoječega stanja, nenehno stremljenje k tistemu najboljšemu v nas, da bi uresničili najboljši način obstoja in življenja. S slednjima je mišljeno, da si z iskreno željo prizadevamo za udejanjanje etičnih in estetskih vrednot, ki jih prepoznamo kot nekaj dobrega ter vanje vlagamo svoj napor. Alkimija ravno tako uči premagovanja sebične, omejene zavesti o lastni ločenosti od ljudi in sveta, ker je to stanje osnovni vzrok naše bolečine in trpljenja.

Alkimija je pospešeno preoblikovanje neplemenitega in animalnega v plemenito in humano, da bi se človek transformiral iz svinčene inertnosti v lesk, čistost in nesmrtnost zlata. Evolucija je enak proces, ki na dolgi rok udejanja to nagnjenje v vsem obstoječem, od mineralov do človeka.

Branko Zorić
www.akropola.org