Celo nebo nalepite s plakati,
zapišite z velikimi črkami,
da revežem primanjkuje denarja,
da bi plačali položnice in preživeli.
Da bo Bog videl krivice.
Ljudje so šibki.
Ne morejo več delati.
Hodijo poševno,
kot da imajo hrbtenico
iz krhkega mavca,
obraz iz sadre.

Ne morejo več potrošiti
in pustiti v tovarni več energije,
kot dobijo plačila.
Ležijo na hrbtu, drgetajo
in telo imajo trdo kot oklep.
Prezebli. Nimajo za kurjavo.
Številne otroške nožice,
nebogljeno suhe so in tanke,
kot repki štrlijo iz teles.

Ljudem ste vzeli zadovoljstvo bivanja.
Kafkovi junaki niso revolucionarji,
niso teroristi, le igrajo žalostne pesmi
na citre, na rebrih svojih teles.

Negacija negacije izven obilja.
Obstoj izven reda.
Oče amnestira sina,
sin amnestira očeta in mater,
mati hčer. Če hočejo preživeti
gredo ponoči na njive,
da si izkopljejo nekaj kil krompirja.

Organizacija ni IRA.
Sin ni James Dean. Ta je bil upornik.
Slovenec je hrček, ki si skoplje rov,
navpični rov in se skrije, ko se nahrani.
Stvar je v sistemu in še nima imena.
Vsi vedo, da se bo enkrat lonec razpočil
in razletel. Ne odpiraj samo dlan,
razkleni prste, zažugaj, odpri oči!

Ne zamiži pred svetlobo
med dvema resnicama.
Odklopljen si in si s sladkorjem
posipavaš dvome.
Kuži, nafta je še pogonska energija.
Črno zlato je marker rase in vere.

Multikultura bo izdelovala
nove zemljevide, spirala nečistočo,
odstranjevala črepinje,
implementirala meje.
Morda boš gledal Al Džeziro steriliziran.
Morda boš prebiral Alamuta.
Vladimir Bartol bo med nami.
Prsi so kot tovarna, iz katere puha dim.
Duše so v karanteni. Jastreb se spušča.
Ujeda se spusti in izgine.
Bolezni duha so imperativ človeštvu.

www.tatjana-malec.si