Katoliška cerkev obljublja, da ljudi vodi k Bogu in v večno odrešitev. Pri tem se je treba držati dogem katoliške cerkve, obredov, ceremonij in predvsem prejeti zakramente. Mnogi bralci bodo zdaj vprašali: »Da, to vendar delam. Redno hodim k maši, prejemam zakramente in vem, da so mi grehi odpuščani.« Tako mislijo verniki katoliške cerkve, da so si zagotovili dušni blagor. Ampak pozor! Tudi če nevede živite proti cerkvenemu nauku in dogmam in v tej nevednosti umrete, je vaša duša vseeno prekleta! Zato se izplača natančno zvedeti, kaj Katoliška cerkev uči v svojih uradnih knjigah, da ne bo presenečenja na drugem svetu. Ker večina ljudi ne izpolnjuje teh kriterijev, gredo po nauku cerkve po smrti v večni pekel.

Kdaj in zakaj je cerkev sprejela dogmo o večnem prekletstvu, s katero še danes lahko obvladuje čredo prestrašenih vernikov? Na koncilu v Carigradu je leta 553 večina obsodila, kar je učil zgodnjekristjanski učitelj Origen: Da so duše ljudi pred telesnim rojstvom eksistirale kot duhovna bitja in da jih je padec vodil v telesnost. Istočasno je bilo obsojeno verovanje, da se bodo vse duše in ljudje nekoč vrnili k Bogu. Namesto tega je koncil postavil nauk o večnem prekletstvu. Ljudje so torej na tem cerkvenem koncilu zavrgli nauk Jezusa iz Nazareta: sporočilo o ljubečem Očetu-Bogu, ki nikogar ne prekolne, kaj šele za večno, ampak vodi vse duše in ljudi - s pomočjo odrešilne iskre Kristusa Boga, ki se aktivira, če sledimo Njegovemu nauku. Zavrgli so vedenje o prejšnji eksistenci duše, eno od osnov nauka o reinkarnaciji, katero je učil tudi Jezus iz Nazareta, kot izhaja iz številnih zgodnjekristjanskih spisov. Ta nauk je v tesni povezavi z zakonom setve in žetve. Božjo podobo in Božje zakone, tudi zakon o reinkarnaciji, "kar danes seješ, boš žel jutri ali v eni nadaljnjih inkarnacij", so tako prikrojili in obdelali, kot so pač hoteli verski vodje. Ta nesrečni cerkveni sklep je mnogo ljudi oropal védenja o smislu in namenu zemeljskega življenja. Niso več poznali povezanosti glede svoje usode, niso vedeli, da naj bi ponovni prihod duše kot človeka uporabili za to, da bi poravnali, kar je človek povzročil v prejšnjih inkarnacijah. Fatalna posledica te nevednosti je, da mnogi menijo, da jim bo njihovo egoistično mišljenje in življenje, podcenjevanje in obvladovanje soljudi, mučenje, iztrebljanje in morjenje ljudi in sobitij, brezobziren boj proti življenju, hoteti biti in imeti v številnih variantah in… in… in… brez kazni prineslo samo prednosti in dobiček.

Bog nikoli ne kaznuje. Človek kaznuje samega sebe, kajti učinke, ki jih je sam ustvaril, mora sam izkusiti - v tem zemeljskem življenju ali v kraljestvih duš ali v bodočih inkarnacijah. Kdor vedno znova enako in podobno dela proti zakonu svobode, proti večni ljubezni, kdor se torej vedno znova v mislih in besedah enako obnaša proti Božjemu zakonu, tistega žene do točke, kjer se zanj začne katastrofa: trpljenje, bolezen ali stiska. Toda to še ni vse. Nesreča, ki izhaja iz duhovne nevednosti, je še veliko obsežnejša: Ker namreč človek ne pozna kavzalnih povezav med setvijo in žetvijo, med vzrokom in učinkom, mu tudi boleča in mučna izkušnja skoraj ne more biti učitelj, ker njemu manjka osnovno duhovno znanje, osnova za samospoznanje. Namesto da bi doumel lastne napake, svojo krivdo in sokrivdo, skoraj v večini primerov krivdo zvali samo na bližnjega, ga obtoži, obsodi in sodi in tako povečuje svojo lastno obremenitev, namesto da bi nekaj poravnal.
Vir: Gabrielino pismo 5

Slavko Brumen, Retnje 39, Križe, Tržič