Veliko Gabrielino pismo 4

V Velikem Gabrielinem pismu 4 nam je Gabriele, Božja prerokinja in poslanka današnjega časa, prikazala tudi svetlo stran odnosa ljudi do živali. Na zanimiv in včasih tudi hudomušen način nam je približala življenje živali ter nam z opisom svojih doživetij z njimi nazorno prikazala, da so živali inteligentna bitja, ki občutijo podobno kot mi ljudje in si želijo z nami živeti v prijateljstvu.

Več let je trajalo, da si je skupaj z nekaj prijatelji, ki so ji pomagali, pridobila zaupanje gozdnih prebivalcev. Potrebno je bilo veliko potrpežljivosti in vztrajnosti, toda vodila jih je želja doseči ta visoki cilj.

V nekaj odlomkih iz te brošure lahko del tega doživite tudi sami.

Narava daje tistemu,
ki nesebično daje živalim

Pravkar mi je prišla na misel pripoved nekega kmeta, ki to dokazuje: v okolici svoje kmetije je žitna polja, namesto da bi jih požel, dal na razpolago živalim. Kar so si živali vzele za svoje potrebe, ni bilo ravno malo, posebno takrat, ko so se na teh njivah zadrževali divji prašiči. Kmet pa je lahko ugotovil, da je bila žetev na drugih njivah toliko večja, tako da je na koncu žetve imel večji pridelek kot leto poprej. To jasno kaže: mati Zemlja nesebične darove živalim ne samo izravna – celo nagradi prijatelja narave in da še več.

Prav v poletnih mesecih so nam živali pokazale, da so tesno povezane z materjo Zemljo in mati Zemlja z njimi, s svojimi otroki narave. Mati Zemlja je dobrotljiva; njeni otroci smejo hoditi po sočnih gozdnih travnikih, skozi grmovje z gostim listjem, ki daje živalim senco, varstvo in počivališča. Mati Zemlja dovoli otrokom narave vse; ne prepove jim nobenega mesta. Drugače, čisto drugače pa je, ko živali gozda in polja srečujejo ljudi, ki zmotno menijo, da kos zemlje, del matere Zemlje, pripada njim. Takrat največkrat ni mirnega oziroma prijaznega sporazumevanja, ker ljudje trkajo na svojo domnevno pravico, na svojo terjatev; pripravljajo obrambne ukrepe, kar vodi do nesloge, kaosa in vpitja.

Da bi sklenili prijateljstvo z živalmi gozda in polj, je potrebna dobršna mera potrpljenja in vztrajnosti. Ta naloga je predanost. Izpolniti jo je možno samo z vestnostjo, resnostjo in brez pridržkov. Vsaka hitra reakcija z naše strani je izzvala preplah in beg. Če smo hodili prehitro, če smo se sunkovito obrnili ali smo premaknili roke na zanje nenavaden način, so živali zbežale ali odletele. Naučiti smo se morali popolne discipline, tudi miselne, prvič, ker misli usmerjajo telesne reakcije, drugič, ker živali sprejemajo v svojo „sliko vonja“ tudi miselne vsebine.

Kot sem že poročala, se živali sporazumevajo med sabo z govorico slike. Živali si naredijo sliko o krajih in mestih, o različnih živalskih vrstah in tudi o nas, ljudeh. V spomin shranijo posebne reakcije in gibanje telesa. Če npr. določen gib – še posebej pri nas, ljudeh - ne ustreza zaporedju njihove slike, zbežijo pred nami, ali napadejo, kadar se počutijo močnejše kot je zgaga, človek.
Na naših vožnjah in sprehodih smo doživljali in nenehen doživljamo strah živali. Pri vsaki naši reakciji, ki je niso poznale, so postale panične. To je bila za nas spodbuda, da smo se med sabo vedno znova opozarjali, kakor hitro smo padli iz zavesti enosti.

Kako sva Thyrinus in jaz
sklenila prijateljstvo

Z izvidniškim pogledom, ki smo si ga izostrili na številnih ekskurzijah, smo na enem naših obhodov v daljavi prepoznali divje prašiče, ki so se pomikali proti gozdu. Drug drugega smo opozorili na to in se posvetovali, kako se bomo obnašali. Hitro smo bili enotni. Znova smo zavzeli položaj iz lanskoletne zime. Moja spremljevalca sta ostala v džipu, jaz pa sem se zunaj ob gozdni jasi, v bližini steze divjih prašičev usedla na zložljivi stol.

Trajalo je dneve, preden so divji prašiči spet izbrali to pot. Družinska skupnost, krdelo, ki je hotelo iti po tej stezi, je bilo zelo plašno. Kakor hitro so nas živali opazile, so pohitele nazaj v gozd. Bili smo zelo presenečeni nad njihovim sedanjim videzom, kajti spomladanski mladiči niso več imeli črt. Zrasli so v mlade živali; lahko bi jim rekli „najstniki“, kajti tako so se tudi obnašali.
Držali smo se našega dogovora, da vztrajamo, da se ne umaknemo s položaja. Divji prašiči so zelo pametne živali. Verjetno se je v njih prebudila slika iz lanske zime in pomladi, kajti nenadoma so se le približali, si vzeli pripravljene rezine jabolk in nadaljevali pot - ne da bi nas spustili z oči.

Nenadoma se je iz krdela ločil mlad veper in se brez strahu napotil proti meni, ki sem sedela na svojem zložljivem stolu. Z mirnimi besedami in ustrezno višino glasu sem ga nagovorila. Krožil je okoli mene in se mi tako vedno bolj bližal. Zdaj je obstal za mojim hrbtom, kot da bi hotel preizkusiti moj odziv. Nisem se premaknila. Ovohal me je in pri tem položil svoj nos, ki mu v šali pogosto pravim „vtičnica“, na moj hrbet. Prigovarjala sem si pogum, tako da sem si rekla: sedi mirno, ne premikaj se!

Mladi veper me je lahno dregnil, se sprehodil okrog mene in se postavil predme samozavestno in očitno brez strahu. Pozorno me je motril, medtem ko so se njegove zvite oči iskrile. Govorila sem in govorila, on pa me je gledal. V enakem, monotonem tonu sem ga vprašala: „Kako te imenujejo tvoji nevidni prijatelji in pomočniki?“ Kot rečeno, samo s srcem se dobro vidi in sliši. V sebi sem zaznala besedo, s katero so ga nagovarjali nevidni prijatelji: „Thyrinus“. Glasno sem izgovorila besedo: Thyrinus.

To besedo, ki je za živali zgolj nihanje, je mladi veper razumel. Naredil je nenavaden gib z glavo in stopil nekaj korakov bliže k meni. V roki sem držala jabolčno rezino. Previdno sem odprla levo prgišče in počasi položila rezino na tla. Takoj je stopil nekaj korakov nazaj, me motril in vprašujoče opazoval, tako rekoč zamišljeno, kot da bi ocenjeval svoje okolje. Spet se mi je približal in previdno ter spretno vzel košček jabolka. Led je bil prebit. Thyrinus in jaz sva postala prijatelja.

Moja spremljevalca sta opazovala to sliko in rekla: „Bila sva pripravljena na skok, da bi posredovala, če bi napadel.“ Živali pa so bolj zvite kot ljudje. Mnoge živali pretehtajo, preden napadejo. Thyrinus je najprej pretehtal vse možnosti in nato ravnal v skladu s tem.

Počasi in premišljeno se je obrnil od mene, se znova priključil svojim nedoraslim vrstnikom in že je tiho izginil z njimi.

Celotno brošuro si lahko preberete tudi na internetni strani:
http://www.universelles-leben.org/cms/si/prerostvo/publikacije/gabrielina-pisma/veliko-gabrielino-pismo-st-4.html

Odlomki so iz brošure:
Veliko Gabrielino pismo 4,
ki nosi naslov
Božja Beseda,
zakon ljubezni in enosti
ter brezpravni te zemlje
Brošuro je izdalo Univerzalno življenje.
Vezava: mehka
obseg: 160 strani (format 14,5 cm x 21 cm)
Brošura je brezplačna
Lahko jo naročite na naslovu:
Univerzalno življenje, Celovška cesta 87, 1000 Ljubljana
Dežurna informacijska pisarna vsak torek od 10.00 do 12.00 ure
Tel./fax 01/568 41 48 – informacije vsak ponedeljek od 18.00 do 19.00 ure
in vsak torek od 10.00 do 12.00 ure
Internet: www.univerzalno-zivljenje.si
Email: info@univerzalno-zivljenje.si