Rdečo mušnico sva sklonjena

opazovala..občudovala, da

čaši njene krvi..strupa nikoli sva rekla si,

takrat obljubila, ne bi k soncu dvignila;

bele pike bi njene v vela barvo

se zlile takrat, ovenčale

jo s črnino, rdečo kožo jesenske lepotice

v okrilju bele breze, v soncu zapeljivo;

očarana od njene lepote,

sonca žarkov toplote,

sva pesem vetra..gora

prelila v najina telesa;

bila sva z njo..lepoto

vseh lepot, jase gozda..gmajne,

bila nama je inspiracija

življenja, njena moč strupa opozorilo;

spoštovanja vredna, ponosna

njena drža, mamljiva upornica

vsem, ki bi jo želeli..hoteli,

njihova boleča družica smrti.