|  Poslovilna slovesnost ob krsti znamenitega anatoma in predstojnika Fiziološkega inštituta stare univerze je bila ganljivo izkazovanje časti akademskega kroga zaslugam velikega pokojnika. Slovesno ozaljšan mrtvaški oder s krsto je bil okrašen z venci in s svilenimi trakovi, prekrit z lovorjevimi venci in s cvetjem, uokvirjale so ga goreče sveče, pred njim so bila na žametnih blazinicah razstavljena številna odlikovanja, ki jih je učeni raziskovalec nosil z upravičenim ponosom.
Vzdolž krste so stali funkcionarji gospodarskih organizacij s svetlimi meči; poleg svojcev so sedeli člani senata univerze v polni opravi, posamezni profesorji visoke šole in predstavniki uprave. Duhovnik je zaključeval govor, ki je vsem navzočim segel globoko v srce.
"Bil je zgleden človek in vzoren učenjak," je končeval, "bil je to prvo, ker je bil ono drugo, kajti biti velik znanstvenik pomeni biti velik človek. Stojimo ob krsti velikana z žalostjo v duši, kajti ni ga več med nami. Vendar nikakor ne smemo žalovati in tožiti, kajti ta veliki mrtvec ni mrtev, živi naprej in zdaj stoji pred Božjim prestolom v polnem sijaju svojega z delom nadvse bogatega življenja, - in kot piše v Svetem pismu: 'Odpočivajo si po svojem delu, in njihova dela jim bodo sledila!"'
Vsi so prevzeto molčali in nihče ni opazil, da je duhovnik očitno pozabil omeniti neko malenkost, namreč da je bil veliki mrtvec, ki naj bi zdaj stal pred Božjim prestolom, vse svoje življenje prepričan, da Boga ni. Ampak na takšne malenkosti se pri nagrobnih govorih večinoma pozabi.
Potem se je dvignil rektor univerze, za vratom mu je visela zlata veriga, znak njegove uradne časti, in z ganljivim glasom in s toplimi besedami je povedal nagrobni govor svojemu slavnemu kolegu.
"Ves čas je bil ponos naše 'alma mater' (mati rednica, staro ime za univerze, ki 'dajejo duhovno hrano' op. prev.) in ponos znanosti, ki ji je posvetil vse svoje življenje, vzor za nas in za vse, ki bodo prišli za nami, kajti za večno se bo njegovo ime v zlatih črkah svetilo na marmornati plošči človeške kulture. Med številnimi dejanji njegovega duha naj jih v tem resnem in svečanem trenutku navedem le nekaj, le nakažem lahko, kako neutrudno je s številnimi poskusi na živalih nizal dokaz za dokazom. Težko si zamišljamo, kakšne nezaslišane perspektive je trpečemu človeštvu in znanosti kot taki razkril s temi popolnoma novimi medicinskimi dejstvi. Le sledimo lahko temu mogočnemu raziskovalcu, ki nam je pokazal pot, nam in ,študentski mladini, ki ga občuduje, saj je bil pravi voditelj v resnično človečnost, in ob njegovem pepelu se zaobljubimo, da bomo njegovo življenjsko delo nadaljevali in dograjevali, v blagor evropske znanosti in v čast naše ljubljene domovine. S hvaležnostjo lahko ugotovimo, da našemu velikemu pokojniku ne manjka bogatih priznanj, tudi z najvišjega mesta so mu bila podeljena častna obeležja naklonjenosti," - pogledi vseh so se začudeno usmerili na žametne blazinice z odlikovanji, ki so tehtala najmanj nekaj kilogramov -," da, še malo pred njegovo smrtjo mu je bilo v veselje, ker je bil imenovan za pravega tajnega zdravniškega svetnika, ki ga je treba naslavljati z 'ekscelenca'. To počastitev je občutila tudi naša visoka šola. Njegova slava je bila velika že za časa njegovega življenja, še večja bo njegova posmrtna slava za vse čase, in mi, ki žalujemo za njim, mu privoščimo počitek, da si oddahne od svojega dela, da se lagodno sprehaja po 'zlatih poljanah' skupaj z velikani duha vseh časov, med katere so ga povzdignila njegova dela. Tako naj zdaj končam z besedami svojega predhodnika duhovnika, govornika pred menoj: 'In njihova dela jim bodo sledila!'
Vsi so bili zatopljeni v pobožnosti, nekateri zaradi evropske znanosti, drugi zaradi prilastka 'ekscelenca'. Magnificenca rektor Magnifikus ni upašteval le neke malenkosti, da ima namreč evropska znanost nebeške 'zlate poljane' za pravljico, za velikane duha preteklosti pa trdi, da so se raztopili v kemične sestavine. Toda to so le malenkosti in danes ima običajna izobrazba to predpravico, da za tiste reči o katerih si nič več ne mislimo, uporabi grško besedo. Ko bi sploh hoteli vse misliti - ti ljubi Bog, kam pa bi sploh prišli ob današnji civiliziranosti in s to evropsko znanostjo!
Predstavnik države je izjavil, da je bil umrli steber moderne državotvornosti, in predstavnik mesta je dejal, da je magistrat soglasno sklenil, da bodo mestno ulico poimenovali po umrlem. Cerkveni zbor je zapel pesem, to je bila stara pesem iz starih časov, ki so jo ustvarili drugačni ljudje z drugačnim notranjim prepričanjem, in prav nenavadno jo je bilo slišati skupaj z zvenom današnjih besed. Zelo tiho in nadnaravno je zvenela, kot da bi peli tuji glasovi, je pesem valovila skozi prostor: "Kako pa bo, kako pa bo, ko bomo v Salem prišli, v mesto z zlatimi ulicami ..."
In potem je krsta počasi zdrknila v globino.
– – – –
Mrtvi pa je ves čas stal tam poleg. Kot da se zanj pravzaprav ni veliko spremenilo. Spominjal se je le, da je videl zelo svetel blesk, nato je bilo spet vse kot prej in komaj se je zavedal, da je umrl. Le vse na njem je bilo lažje, občutil ni nobene teže več in nobene grobe materije. Zajelo ga je veliko presenečenje - torej se življenje po smrti le nadaljuje, stari znanstveniki so le imeli prav in novi se motijo. Vendar je lepše tako, to ga je zelo pomirilo, čeprav je bilo v začetku malo tesnobno, ko je videl, da z nikomer ne bo mogel več govoriti, da nihče iz njegove družine in nihče od njegovih kolegov ni opazil, kako blizu jim je bil. No, prav v uteho mu je bilo slišati, kako so ga slavili, in to, da so tako verodostojno govorili o Božjem prestolu in 'nebeških poljanah'. No, da - časti in odlikovanja so mu že manjkali, vse je tako kazalo, da mu niso več dosegljivi. Toda mar ni bil še vedno velik znanstvenik, slavni raziskovalec? Mar ni bilo rečeno: In njihova dela jim bodo sledila?
Sedaj je bil sam; obrise prostora je zajela tema in končno so se izgubili v praznini. Bilo je zelo tiho, le nekje v daljavi je komaj slišno izzvenela stara pesem: Kadar bomo v Salem prišli, v mesto z zlatimi ulicami …
In to se utegne zgoditi - morda takoj zdaj. Spreletelo ga je; bil je silno napet; vendar je bilo v tej napetosti nekaj strahu, nekaj neizrekljivega, neko tesnobno vprašanje, ki ga je vsega preplavilo. Pa še tako stemnilo se je, da se ni nič več videlo.
Potem je postalo svetleje in pred njim se je pojavil angel. Aha, tudi to je res. To pomeni, da tudi Bog je, in vsa ta množica mrtvih, ki so še vsi živi, pa duhovni Jeruzalem … Kako lepo je vse to! Toda angel je gledal resno in videti je bil žalosten.
"Kam bi rad šel?" ga je vprašal.
"V raj."
»Pridi!" je odgovoril angel.
Brez šuma so se odprla velika temna vrata in vstopila sta v prostor, ki je bil bleščeče razsvetljen. Stene so bile krvavo rdeče, na tleh pa so ždele množice pohabljenih živali in tiho ječale. Proti mrtvemu so stegovale razrezane okončine in ga gledale z zaslepljenimi in ugašajočimi očmi. Druga za drugo so se v nedogled raztezale njihove vrste.
"Tukaj so psice, ki si jim pri živem telesu izrezal mladiče. Mar nisi imel otrok, ki bi jih bil ljubil? Ko bodo umrli tvoji otroci in bodo iskali očeta v raju, te bodo našli tukaj. To je raj, ki si si ga ustvaril. Tukaj so mačke, ki si jim s strahotnim mučenjem uničil sluh. Bog jim je dal tako pretanjen sluh, da je to čudež stvarstva. Nič več ne boš slišal kot slišijo one. Tukaj so opice in zajčki, ki si jim vzel svetlobo oči. Bog jim jo je dal, da bi gledali svetlobo sonca. Mar ti nisi gledal svetlobe sonca, in to vse svoje življenje? Zdaj ne boš videl nič več kot te oslepljene in ugašajoče oči. Naj te vodim še naprej? To je dolga, dolga pot."
"To je strašno," je dejal mrtvi.
"Tako je," je rekel angel.
"Živijo vse te živali še naprej?" je vprašal mrtvec.
"Vse te živali žive pri Bogu," je odvrnil angel, "ti ne moreš tja, ker na poti stoje one in te obtožujejo, ne spuste te mimo. Kar vidiš tu, so njihove nekdanje zrcalne slike, tvoja dela, ki bodo ostala pri tebi. Vse njihovo trpljenje boš občutil na sebi, dokler se ne boš zopet rodil na Zemlji, da se pokoriš. To je kaj dolga in žalostna pot. Toda one ne bodo tvoje edine sopotnice, imaš še nekoga drugega, no, semle poglej, kdo stoji sredi vseh teh tvojih del!"
Pogledal je gor in zagledal odvratno pošast z "nekako" človeško grimaso, v oblačilu, prepojenem z umazanijo in s krvjo ter z nožem v roki.
"To je najgnusnejše, kar sem kdaj videl," je dejal mrtvec; zgrabila ga je groza, kakršne še ni doživel. "Kdo je ta stvor? Ga bom moral zmeraj gledati?"
"To si ti," je dejal angel.
"Kaj pa znanost?" je s strahom vprašal mrtvi, "ji mar nisem služil? Ali ne pripadam velikim duhovom, kljub temu, da sem storil vse to?"
"Veliki duhovi so bili živalim bratje in ne krvniki," je dejal angel, "obrnili bi ti hrbet, če bi si upal povzpeti se do njih. Toda ti sploh ne moreš v njihovo bližino. Bil si niče, ne pa veliki duh. Pa tudi vedel si, da si niče, vedel si, da se ne boš ničesar pametnega domislil in si zato iz nečimrnosti počel vse te grozote - v upanju, da boš morda po naključju odkril kakšno od skrivnosti narave, če boš mučil živali. Potem pa je prišla še morilska strast, oblastno besnilo majhnih duš. Vidiš vse to? Čisto razločno lahko opaziš na svoji zrcalni sliki, ki natanko odraža vse tvoje značajske poteze. Ostani pri njej - očisti njeno okrvavljeno in zamazano oblačilo, dokler ne bo belo kot sneg. Traja lahko tisoče let, morda še dlje. Ostani pri svoji zrcalni sliki, saj ji ne moreš uiti. To je tvoja sopotnica in to zmaličeno Božje stvarstvo je tvoj raj."
"Vse to je res," je dejal mrtvec, "toda četudi sem res tako mislil in delal, mar nisem vseeno pripomogel k novemu spoznanju? Se mar znanost ne bo zavzela zame?"
"Spoznanje prek zločina?" je vprašal angel. "Nekoč je res znanost prihajala do spoznanj, toda tedaj je bila še tempelj. Pokazal ti bom, kakšna je vaša znanost danes."
Pojavila se je umazano rumena luč in mrtvi je zagledal sedečega norca, ki je s krvavimi rokami izdeloval hiše iz kart. Zračni sunek jih je podrl, toda gradil je vedno znova.
"Je to vse?" je vprašal mrtvi in se tiščal angelove obleke, kot bi pri njem iskal oporo.
"To je vse," je dejal angel. "Ali vaša znanost ne uči tudi, da ni Boga in 'povračila' in da ni življenja po smrti? Jaz moram zdaj oditi. Ostani v svojem raju!"
Umrli je ostal v svojem raju in ga imel pred očmi uro za uro, dan za dnem in leto za letom. Nemogoče bi bilo to še naprej meriti s časom, vsaj po znanstvenih merilih ne, to pa je vendar edino merilo, mar ne? Iz velike oddaljenosti je zvenela neka stara pesem iz starih časov, komaj še slišno in z ugašajočim zvenom: Kako bo, kako bo, ko bomo v Salem prišli, v mesto z zlatimi ulicami …
Morda pa ta pesem vendarle nekaj pomeni, in dobro bi bilo, ko bi to vedeli, saj bomo nekega dne vsi umrli. Ampak le kdo pomisli na to, v obdobju razsvetljene evropske znanosti?
Časopisi so v več stolpcev dolgih člankih pisali o preminulem, slavnem, velikem znanstveniku in učenjaku, njegovi ekscelenci, o pravem tajnem medicinskem svetniku, katerega smrt pomeni nenadomestljivo izgubo za znanost, katerega ime bo za vse čase ostalo v čast zgodovini človeštva, veličastno znamenje naše napredne kulture in spomenik vsem prihodnjim generacijam, pričevanja o tem, kakšni so bili najboljši pred njim. Vsa čast tem velikim umrlim!
Da, počivajo po svojem velikem delu in njihova dela jim sledijo.
– – – –
Ta zgodba je objavljena tudi v knjigi »Poskusi na živalih – Neme prošnje, ki vpijejo do neba – Vivisekcija z duhovnega stališča«, ki jo je izdalo Univerzalno življenje.
Manfred Kyber, avtor te zgodbe, je leta 1930 v Ženevi dobil svetovno priznanje v zvezi z varstvom živali (ta podatek in podrobnejši življenjepis avtorja je objavljen na internetni strani http://de.wikipedia.org/wiki/Manfred_Kyber). |
NE ZAMUDITE
Manfred Kyber, Posmrtna slava
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. oktober 2008 @ 11:24 CEST
Nekaj osnovnih podatkov je o njem napisanih na tuji Wikipediji, veliko pa v nemški literaturi, ki je pa žal ni dobiti v slovenskih prevodih, tako da večini bralcev sploh ni jasno za kakšno osebnost gre. Verjetno tudi avtorici, ki o Manfredu Kyberju piše, niso poznana njegova dela, sicer bi kaj več povedala o avtorju in ne le razpolagala z nečem, kar se ujema le z njenimi mislimi in vztrajnimi postopki dokazovanja, v glavnem pa z dotrajanostjo dokazovanja izčrpane in oguljene teme.
Najpomembnejše je, da zvemo kaj je določena oseba naredila pozitivnega za človeštvo in ne kakšen je bil pogreb. Ko prebiram našega pesnika Milana Deklevo nisem nikoli niti pomislila kakšno je njegovo svetovnonazorsko prepričanje, šele pred kratkim sem nekje zasledila, da je rekel: »Sem ateist, ki iščem Boga.«
Duh ne prenese nobene zunanje omejitve in se ne more upreti ustvarjalni svobodi, še posebno razdiralnemu delu razuma. Sveta si ni mogoče prisvojiti, kakor tudi ne duš ljudi. Nihče ne ve, kaj je človek občutil, ko se je trgal od sveta, ali je ukinjal ali je začutil Boga v svoji duši. To posedovanje, to vzpostavljanje sebe, to spoznavanje sebe v drugem ne predstavlja osnovno gibanje duha. Vsak sam zase spoznava svet, odkriva svoje razumevanje v pojavih in ve kako bo svoj duhovni obstanek obvaroval.. Zagotovo je Manfred Kyber bil mislec, ki je predstavljal sintezo grške filozofije, krščanske religije in moderne znanosti. Nihče si ne more vzeti pravice, da ga opredeljuje izven tega konteksta ter časa in prostora, v katerem je mislec živel in ustvarjal. Tu mislim, da je treba razumeti univerzalistično razumevanje človekove identitete, ki izhaja iz predpostavke, da je božanski um (logos, nous) utelešen v vsakem človeku, v njegovi enkratnosti, nezamenljivosti. Človekova konkretna individualnost, ki se razglaša za dejansko mejo razumskega spoznanja, je samo nadutost in oholost, ki ne razume, da je mišljenje vseobsegajoče in da brezpogojno vlada svetu ter da je vsako zoževanje le tega, iracionalno.
Članek, kot eden izmed vseh ostalih, ki prihaja izpod istih rok. Manipulacija, ki ne bi smela biti nikomur v uteho, niti ga spravljati v obup. Vse je odvisno od ravni pisanja in sposobnosti razumevanja sporočil!
Komentar zapisala
Tatjana Malec
Manfred Kyber, Posmrtna slava
Prispeval/a: titanic dne torek, 7. oktober 2008 @ 13:47 CEST
Vedno rada prebiram vaše članke, tokrat pa sem bila najprej presenečena, saj takih slavospevov ne prebiram. Ker sem vedela, da ste vi avtor, sem brala še naprej, pa mi je bilo hitro znano bistvo članka z dobro vsebino in poučno mislijo.
Človeka cenimo po tem, koliko je naredil dobrega drugemu bitju-živemu bitju, pa četudi je to bitje nižje inteligence kot človek.
Znanstvenik veliko pripomore za človeštvo, kot je opisan primer, vendar vedeti mora vsak, s čistim srcem, na kakšen način pride do določenega napredka. Za nas »male ljudi«, ko živimo »nepomembno« življenje ni nič manj pomemben vsak trenutek, ki ga namenimo drugemu živemu bitju, pa naj si bo to sočlovek ali žival. Naš odnos do vsega okoli nas je pomemben, s kakšno naravnanostjo delamo vsakodnevne bolj ali manj pomembne naloge in premagujemo ovire, ki jih srečujemo na poti. Tisti, ki mu je vodilo, da ne bo naredil nič slabega drugemu, da si pridobi lastno korist, bo imel čisto vest, ki šteje…. ko… umremo. Tisti, ki druge ponižuje, da sebe povzdiguje ravno tako ustvarja bolečino bližnjemu.
Zunanja hvala in blišč pri mnogih že v tem življenju izgubijo sijaj, saj se vse spreminja, seveda z razlogom.
Lepo je napisano, kakor bi vsak odgovoril, ko bi srečal angela, da si želi v raj. Ko je videl svoje življenje, svoja dejanja, je šele prepoznal, da je to on in da je delal zelo narobe. Vsak ima priložnost v življenju, ki ga živi sprevideti dobro v vsaki stvari, če deluje iz srca, iz ljubezni in ne iz koristoljubja. Že Jezus je učil, da kar narediš dobrega najmanjšemu, narediš njemu ali tudi slabega.
Napuh, pohlep, nečimrnost, požrešnost imeti vedno več in biti več kot drugi dela človeka nesrečnega dolgoročno. Morda je ego žejen in se hrani na ta način, prinaša tudi trenutna zadovoljstva, a sreče nikoli. Kar seješ, to žanješ. Male napake se plačajo takoj, velike kasneje in nihče se ne more izogniti zakonu narave. Žalostno je, ker človek v vsej svoji namišljeni veličini in samopomembnosti tega še ni spoznal. Pa za tako zelo pametnega se ima. Žalostno.
Ljubezen rodi ljubezen in nič drugega je ne more.
Vedno je vsak sam in se sreča s samim seboj, vse ostalo je iluzija, namišljena zgodba, ki si jo riše posameznik na tak ali drugačen način. Vedno tudi odplača svoj dolg v dobrem ali slabem.
lp Melita
Manfred Kyber, Posmrtna slava
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. oktober 2008 @ 22:07 CEST
Vse onoracije članka in velikodušne besede bi lahko služile kot vzgojni poduk, da bodimo humani z živalmi. Vse so sprejemljive, le z eno navedbo, ki jasno pove kam članek s taco moli: »Vsi so prevzeto molčali in nihče ni opazil, da je duhovnik očitno pozabil omeniti neko malenkost, namreč da je bil veliki mrtvec, ki naj bi zdaj stal pred Božjim prestolom, vse svoje življenje prepričan, da Boga ni.«
Boga ateisti vseeno priznavajo, ko ga lahko izrabijo za vladarja nebeškega kraljestva, v katerem se grešnik sooči s svojimi grehi zoper živalski svet. Ne priznavajo pa ga, ko naj bi se človek soočil s svojo vestjo, olupljen vere vanj do kosti. Res pa je, da lahko s takšno zgodbo prideš tudi do Boga, da se lahko potem nanj požvižgaš in si olajšaš dušo, da si ga sploh kdaj imenoval.