I.

Združeni smo v skupnost evropskih narodov, vendar ali se kdaj vprašamo kaj Evropa sploh je.

Ali je to samo občutje, da smo Evropejci, ali je Evropa samo neka lebdeča ideja, neka nova ideološka shizma, ali je to morda bodoča skupnost nekih novoizvoljenih monarhov ali fürerjev, ki se bodo jutri borili na staro-nov način proti nižje razvitim in manj vrednim.

Ali smo morda postali samo en delček mehanizma nekega starega zvočnika preteklosti, preoblečena stara Evropa z vsemi njenimi hibami, Evropa brez giljotine, Evropa razsvetljenstva, Evropa padlih zidov, odstranjenih žic, ne pa tudi vzpona novega duha.

Smo mar Evropa, v kateri je mogoče izkoriščati brez napovedovanja vojn, na cenejši način. Evropa, v kateri je kruti liberalizem vrednota. Evropa človeških teles s skrajšano življenjsko dobo zaradi preobremenjenosti ljudi in slabega zdravstvenega sistema. Smo mar sluge svetovnemu žandarju? Smo ostali amfiteater spomina umrlih, ki nam krojijo življenje.

Mar smo Evropa, v katero se iz pritličja vzpenjajo v višja nadstropja tisti, ki nas bodo poškropili z moralnostjo.

Vzbuja me groza, ko pomislim na vsa nasprotja sveta. Na Jude in Palestince, na naftne mogotce in umrle za pravično vojno, na fundamentaliste, teroriste in žrtve, na rasiste in sužnje, heretike, evnuhe in na vse tiste, ki prenašajo zlato tele okrog in na tiste, ki ga odklanjajo in na tiste, ki ga sprejemajo.

Vprašajmo se ali se je nova Evropa rodila iz duha filozofije ali iz duha ekonomije. Ali je bila Evropa samo naša pragmatična rešitev, ker druge nismo imeli; ali je Evropa samo naša ravnodušna ignoranca, da smo sebe oblepili s tujo resnico. Njenih socialnih in moralnih načrtov še ne moremo videti. Lahko razvijamo skeptično mnenje o njej ali se pa vklapljamo v njene tokove in si pričaramo optimizem. Na vsak način nekaj se je zagotovo spremenilo tudi za naš narod. Postali smo Evropejci z veliko začetnico, ki dobiva pečat vse slajše privlačnosti.

Zelo pomembno, da bomo kot narod obstali je, da bomo znali gojiti naš narodni čut, da ustvarimo svet medsebojne tolerance in se bomo izogibali dejanj, ki bodo porajala nacionalno in socialno sovraštvo, nizkotno nestrpnost in nasilno uveljavljanje. Pomembno je, da angažiramo pozitivne sile, ki še v narodu obstajajo.

Moja Slovenija in moja Evropa sta v razumevanju življenja in njegovih nasprotij, kajti tukaj bomo ostali samo tako dolgo, dokler kot narod živimo. Včeraj sem se ustrašila neke izjave na internetnem spletu, da smo Slovenci sprti in razdeljeni med seboj, ne samo na rdeče in bele pa na revne in bogate, temveč tudi med pokrajinami, mesti, vasmi, hišami, sesedi, celo v družinah. Da se drug drugega sovražimo. Kakšno je sploh naše samozavedanje s tragičnimi izkušnjami zgodovine? Ali bomo kdaj delovali povezovalno, z občutkom za iste vrednostne kriterije. Ali smo enotni Slovenci ideja preteklosti, sprti pa dejanskost sedanjosti. Na to vprašanje je potrebno odgovoriti. Postaja me strah! Navdaja me občutek, da postajamo nek medplanetarni narod brez duše.

II.

Morda pa se bomo Slovenci, ko bomo prestali tegobe naše mladoletnosti in položili izpit iz demokracije, le dobro znašli na zastavljenih položajih. Kaj če je to samo prehodno obdobje, nekakšna kriza odraščanja? Ko razmišljam, se vseeno vprašam, če je Evropa takšna, kot je sedaj, tista duhovna drža, ki mi bo kot Slovenki omogočila, da bom v njej bolj srečen človek zaradi prednosti, ki se jih nisem v preteklosti zavedala, da jih bom z vstopom v EU pridobila.

Je Evropa nek zemljepisni pojem, politična konstrukcija ali duhovna drža, ki mi bo omogočila, da bom poistovetila svoje občutke z njeno resnico. Evropa je zrušila meje in odpravila carinske tarife. Lep občutek imam, ko se peljem čez bivši slovensko – italijanski blok Škofije brez potnega lista in prepustnice kot evropska državljanka. Vendar na dnu duše pa nisem za odstranitev mejnih objektov. So mejnik, do kje smo Slovenci. Vse te prednosti so tudi nekaj. Ideja osebne svobode se mi je torej v nekem segmentu uresničila. Tudi govorim in pišem lahko svobodno, ne da bi me kdo klical na odgovornost.

Mar zrem v nove konture evropske prihodnosti? Kako si lahko razložim njeno ureditev in novo življenje evropskih državljanov na starih nastavkih. Nastanek kulture je zgodovinski, uresničevati pa bi se moral na način, da bi izhajal iz odgovornosti družbe do slehernega človeka. Postmodernistična etika nas uči biti za drugega, medtem ko nas je stara kultura učila in nam zapovedovala moralo. Je še Evropa nekakšna boginja razuma? Njegov simbol. Jo odkrivamo v grškem polisu, v pepelu krščanskega sveta in razsveljenstvu, v prečiščevanju, v delih Goetheje, Hugoja, Puškina, Dostojevskega, Bayrona, Erazema Rotterdamskega, Giuseppeja Mazzinija, Nietzscheja, Marxa, Havela, morda v delih našega Cankarja, v Prešernovi Zdravljici, v deklaraciji o človekovih pravicah in v humanizmu; jo odkrivamo morda v odtrganih sadovih spoznanja vojn in grozot, ki smo jih skozi zgodovino doživeli?

Humanizma ne moremo skrčiti na Evropo. Celi svet kliče potrebo po človečnosti. Ves svet goji ideal visoke kulture in pri tem zazrt v Brusel gleda nastajanje in širjenje Evrope in kritično ocenjuje njene vstopajoče članice. Svet kaže na potrebo po intelektualnih, moralnih in državljanskih vrlinah, ki se naj pokažejo kot produkt civilizacije človeštva in osveščanja vseh delov sveta. Smo mar državljani Evrope zares izšli iz barbarstva, nagonskega delovanja, divjaštva in grobosti, ki smo ga pokazali v drugi svetovni vojni in tudi na Balkanu. Smo res postali čez noč sposobni omike, čustvene in moralne bližine človeku in vsemu človeštvu, ki trpi lakoto, pomanjkanje, vojne in krivice?

Evropi grozi nasilni islam, to je dejstvo, pred katerim si ne moremo zatiskati oči. Ali hočemo Evropo skrčiti na pripadnost krščanski veri, rasi, narodom in razredu; ali hočemo sprejeti vse pod svojo streho pod pojmom širokega pojmovanja demokracije in strpnosti. Ali sploh lahko nastane kakšna meja, ki ne bi ukinjala življenju smisel biti človek.

Kakšni razredi pa naj bi se v bodoče oblikovali in živeli v Evropi spričo nasilnega liberalizma? Kakšno vlogo bo imel kapital na oblikovanje Evrope; si mar želimo razslojevanje, brez družbene solidarnosti z visoko deklariranim standardom človekovih pravic? Nesmiselno bi bilo misliti, da gradimo Evropo na nacionalizmu in totalitarizmu in ne izključno iz humanistične tradicije, ki vemo, da tudi ni bila uspešna. Ali bomo sposobni v Evropi vzpostaviti humanistični model življenja, udejaniti svojo človečnost in izboljšati pogoje življenja, sprejeti pojmovanje razsvetljenstva z uvajanjem pravičnosti in racionalnosti v naše odločitve, da se ne bomo spremenili v džunglo neorientiranih, v skupek izbrancev, ki ne znajo govoriti in delovati drugače kot v orwellowskem slogu.

Stara Evropa pooseblja kulturno dediščino, ki pripada vsemu človeštvu. Ne glede na to, da poznamo tudi drugačno recimo nacistično Evropo, bi zanjo vseeno lahko rekli, da je Evropa tradicija, omika, ustvarjalnost, civilizacija in hkrati nadcivilizacija presežkov tehnike in proizvodnje, je igra in hkrati napetost v sferi tekmovalnega človeškega duha. Ob tem se sprašujemo ali je Evropa tvorba, ki ohranja staro s sredstvi novega. Ali je sploh Evropa ohranila kaj Sokratove filozofije, da ne skrbi samo za ekonomijo in globalizacijske procese, temveč tudi za človekovo dušo?

Ko raziskujemo evropsko kulturo, ugotovimo, da je celina veličina tujih kultur iz Perzije, Azije in helenistične kulture prečiščevanja. Kakšne sledi sta Evropi pustila nacizem in komunistična ideologija na njenem duhovnem telesu; je Evropa postala vladavina svetovnega miru, je morda prevzela to odgovornost nase?

Kakšne so evropske vrednote v tem zrelativiziranem svetu vrlin. Kje in kakšna je tista sila, ki nas bo v Evropi odrešila novih kataklizem; kako se bomo dvignili iz prvotnega stanja nagonskega delovanja in vzpostavili humanistični red. Nekaj občutim, da je, vendar še ne znam opredeliti njene jasne oblike in njene prihodnosti. Zaskrbljenost je slog novega evropskega poglavja, ki ga sproti živim in mi daje
misliti.

www.tatjana-malec.si