S poezijo določamo svoje razmerje do sveta. Intuicija se zbudi in pojavi se nemir.

Muza ljubeče prisluškuje skritim izvirom daru; inspirira, kar razum ne more razsoditi, zapeljuje, pregovarja in govori skozi dušo poeta.

Poezija je občutenje predanosti pozitivnim mislim, je dihanje čistine in samota, ki se ji je uspelo zaljubiti v samost; je moč, ki ne zna biti poražena in premagana. Poezija je manifestacija življenja.

S poezijo se uravnoveša zlo z dobrim in omili bolečino; je svet demoničnega in rajskega, v katerega se poet preseli in se zadržuje v območju svojega duševnega dojemanja nezavednega stanja. S poezijo se potrdijo prefinjene slutnje, poezija je razlagalka sanj in notranjih okrepitev moči. Poezija tudi blaži izgubljene iluzije.

Poetična misel je prožna guba na glasilki, z obliko rožnatega dragulja, ki v niansah barva izvire, potočke besed in metafor, ko začutimo, da nas v grlu duši jok, ko čutimo moč prešernega veselja in smeha in potrebo po molku. Molk je globina, iz katere prihaja po kapljicah podzavest in se spreminja v zavest.

Pesnitev je strast, ki se odigrava pod srcem poeta, je pretakanje krvi med zavednim in nezavednim. Je najbolj intimni stik s samim seboj. V poeziji spoznamo svojo prvinsko zibelko, dobimo z njo stik in občutimo hrepenenje po božanskem brezdelju Konfucija in Lao Ceja, opojni čar Bachosa in Li Tai Poja. Poezija je starodavni duh Ved in Bhagvard Gite, ki nadaljuje s svojo zgodbo.

Ustvarjalni užitek je vznemirljiva sila z najfinejšimi odtenki barv, ki stanjšajo naše čute. Poet obdeluje čarobni vrt, v katerem se zibljejo cvetovi iz vzvišenih snovi, svetloba zvezd in luč s pomenom.

Poet je cvetoči posebnež, poezija pa je vonj njegovih barv.

www.tatjana-malec.si