Morje, udarjanje valov ob obalo,
vonj po slanem, prijetnim.
Visoko nad gladino galebi,
ki z naglim spustom opozarjajo na sebe...

A sonce žge, zareže se globoko v kožo.
Rahel veter je le obliž na bolečino...
ko pordečela koža prosi hlad,
lesketajoće morje pa vabi, vabi.

Rad bi segel v morje, poiskal zvezdo,
takšno pravo, ki bi jo vzel in gledal,
školjko, ki poje pesem, odmev preteklosti,
Ježka, ki je majhen, pa se ubrani pred vsemi...

Toda morje v vsej čudoviti modrini živi,
vabi v svoje naročje, skrivnostno, prijetno.
včasih pošastno, naslednji trenutek spokojno.
Kakor beseda, ki te boža, morda spet prizadene..

A to je le delček tistega, kar je nas prevzame,
Ko na obali sede opazujemo drugačnost, poseben svet,
Svet, katerega del smo tudi mi, s svojim početjem,
Sprejemanjem, predajanjem, z roko v roki...

jože.k