Ko sem videla to sliko, sem začutila, da je imel filmar zares mehke in nežne roke, da je lahko ustvaril takšno simfonijo teles. Genialna slika, zaprisežena zakleščenosti duš, ki so poševno demolirale in se prepustile vetru, da jih je zložil, kakor da bi bila telesa sardelice, pripravljene za konservatorski postopek v pločevinko. Spominjam se, da so tako ležale sardelice v Delamarisu, pripravljene za nadaljnji postopek. Čudna asociacija, vendar pretresljiva, če pomislim na njihov občutek osamljenosti, ko so kolektivno opravili najlepši odigran del posnetka. Ali za njih pomeni ležanje konec štetja časa? Mene se je njihovo ležanje tako dotaknilo, da ne morem povedati. Kaj si filmar tega prizora misli? Ali ste že videli podobne prizore na plaži? Niti približno niso stalnica filmski produkciji taki posnetki. Ta je pa res nekaj izjemnega. Takšnih razrešenih ljudi obleke še nikoli v življenju nisem videla toliko na kupu. Kaj je to kakšna nova politična stranka?

[ Odgovori na to | # ]