Prazen list zre vame in se sprašuje, le kaj tokrat želim od njega. Prazen list si ne želi spomniti ničesar, kar sem pisal zadnjič, kaj šele tistega, kar je dlje nazaj. Prazen list ima prav. Prazen list živi za tisto, kar šele bo. In ne samo to, sedaj je njegov čas. To, kar sedaj doživlja, ga polni in izpolnjuje.

Zaradi tega, kar se ravno sedaj dogaja, prazen list ni več prazen list. In tako je spet minilo tisto, kar sem imenoval prazen list. Kje je torej tisti sedaj? Kje je trenutek, ki mu lahko rečem sedaj in ne prej ali potem?

Zdi se, da je v takšnem razmišljanju nekaj narobe. Zdi se celo, da trenutka sedaj sploh ni in da je ta beseda izmišljena, čeprav jo v vsakdanjem pogovoru mnogokrat uporabimo. Pa ni tako. Ni izmišljena. Le malo drugače je treba pogledati nanjo.

Ključ je v besedici čas. S časom definiramo nam vsem znani trenutek. Privzamemo, da je trenutek izraz za nek zelo kratek čas. Koliko kratek, o tem ne razmišljamo, saj to niti ni smiselno. V vsakem primeru, ne glede na to, kolikšen čas izberemo za trenutek, je to nek končno dolg čas, ki mine. In tako smo spet na začetku. Vrtimo se v krogu, trenutek nam znova in znova uhaja. Z njim pa tudi sedaj.

Če pa se definicije trenutka lotimo malo drugače, lahko pridemo do drugačnih zaključkov. Jaz sem takole razmišljal. Rekel sem, naj trenutek traja tako dolgo, dokler traja ena misel. Vse dokler je v naših mislih le ena misel, ena tema, en občutek, traja en trenutek. To pomeni, da sami vplivamo na trajanje trenutka. In ta trenutek je v času sedaj. Torej ni čas tisti, ki določa trenutek, ampak ravno obratno, trenutek določa čas.

Tako ugotovimo, da misel “živeti v trenutku“, kar je želja vseh v sreči živečih, ne pomeni živeti le v tem minevajočem času, ki nam kar naprej uhaja in kjer zaradi tega vedno živimo v preteklosti. Tudi ne pomeni, da ne smemo svojih misli v smislu podaljševanja trenutka usmerjati v preteklost ali v prihodnost. To bi pomenilo živeti v nekakšni temi, pomenilo bi spet poskus dohitevanja trenutka, ki ga definira čas.

Živeti v trenutku pomeni živeti misel, ki nas napolnjuje, jo zadrževati v sebi. Še več, pomeni podaljšati ta trenutek v ure, dneve, mesece, leta. Pomeni živeti z eno mislijo, eno idejo, z le enim namenom. Res je, da je življenje zelo razgibano in pestro, da na vsakem koraku ponuja nove misli, prebliske. Vendar “človek, ki je ustavil čas“ vse te izzive izkorišča le za izpolnitev enega in edinega cilja, svoje velike misli. Na tak način ostaja še naprej v trenutku, čeprav se dnevno srečuje z nešteto položaji in odnosi do okolja. V tem brbotajočem okolju še vedno živi svoj trenutek.

In katera misel je lahko tako močna, da ji postanejo vse ostale misli služabnice?

Prispelo po E-pošti.