Ljudje smo del narave. Tisočletja smo živeli močno povezani z rastlinami, rekami, zemljo, živalmi. Stare kulture so s tem načinom življenja razvile veliko sočutja in ljubezni do narave. Ameriški indijanci so na primer živali imeli za svoje brate in sestre, zemlja je bila njihova mati, sonce njihov oče. Veliko povezanost in občutje narave so te kulture izražale skozi pozornost in skrb za okolje.

V letih tehnološkega napredka in velike rasti prebivalstva pa je bila narava velikokrat žrtev našega izkoriščanja in še vedno je tako. Kljub velikim sedanjim prizadevanjem vlad iz vsega sveta in raznih naravovarstvenih organizacij, smo priča vedno manjšim površinam gozdov, onesnaženim vodam, hrupu tudi že v manjših mestih, slabši kvaliteti zraka in drugim dejavnikom, ki zmanjšujejo kvaliteto našega bivanja.

Čeprav večino življenja preživimo med štirimi zidovi, pa smo ljudje vseeno še vedno del narave. Odtujeni, ko večino časa preživimo v službah, zelo zaposleni in vedno s premalo časa zase in z svoje bližnje, se včasih zavemo pomanjkanja povezanosti z drevesi, zemljo, rastlinami, živalmi. Naši otroci vedno več časa preživijo pred televizijo, računalnikom, celo druženje z vrstniki se na splošno manjša in veliko otrok se počuti osamljene. Veliko časa preživijo pred npr. računalnikom in tako tudi spoznavajo nove prijatelje: preko interneta, preko računalniških iger. Vendar to ni pravo druženje, to ni prava igra. Pravo občutenje drugega človeka, prava igra zahteva celotno doživljanje – preko igre moramo človeka začutiti na vseh nivojih – z dotikom, čustveno, miselno, spiritualno. 

Naši otroci se včasih sploh ne zavedo povezanosti z naravo, ker je ne morejo dovolj izkusiti. Plezanje po drevesih, ležanje na travi, objemanje dreves, kopanje v rekah, tekanje po gozdu, duhanje cvetlic so redka doživetja. Vendar prav tako kot otroci potrebujejo zdravo prehrano in dovolj spanja, potrebujejo tudi dovolj stika z naravo.

Narava je okoli nas, potrebno je iti ven in se je dotakniti, videti, občutiti, poduhati! Razviti je potrebno intimen odnos do narave in takšen odnos se kasneje zrcali v vseh pogledih našega življenja. Kako dišijo smreke, kakšen je občutek svobode, ko se sprehajaš po gozdu in opazuješ kako prvi sončni žarki prebujajo naravo, kako je opazovati majhne žuželke v travi. S spoznavanjem in občutenjem narave pa ljudje pravzaprav ne doživimo le občutka svobode in kratkotrajno občudujemo njeno lepoto, hkrati imamo tudi priložnost spoznavati sami sebe.

S tem, da otrokom damo možnost preživeti več časa v naravi, pa če je to s kampiranjem, vožnjo s kolesom v naravi, sprehodi, poslušanjem ptic ali opazovanjem življenja v gozdu, jim damo enega najlepših daril, ki jim ga lahko damo.

Vir: www.objemcek.si