Spet dvigni krila ptica, poleti mi visoko nad oblake,
Da rod pozdraviš v pesmi, Slovence, vse rojake,
A ko letela boš, oblake sonce k sebi že bo vzelo,
Pogled prekrasen, v lepoti vsej te bo prevzelo...

Ko boš letela nad Triglavom, perje orla si nadeni,
Kjer veličasten v letu tam pred drugimi je vsemi,
povsod kjer seže ti pogled, Slovenec tam domuje,
slovensko govoriti ni mu tuje, se tega ne sramuje...

Ozri se v morje modro, spremeni se, galeb si zdaj,
Vdihni zrak z obale morja, vidiš, čutiš, saj je raj,
Že Pohorje visoko, tam si jastreb, ptica ujeda,
Pozabi plen, preleti vse, lepot oko se ti nagleda...

Panonsko videla boš spet nižino, pšenično klasje, žitna polja,
Kot štorklja v letu si postala, od tu ne vidi se do morja,
A ko boš gostja pticam Drave, Kolpe Save spet postala,
Videla laboda, čaplje, race, lastovke, se z njimi poigrala...

Zdaj videla si rod slovenski, kje domuje, slovenska je beseda,
Naženi v noč prepir, če ti uspelo bo, prišepni k spravi še soseda,
Beseda tista je, ki se ohranja, tu stoletja pred tujcem se varuje,
Od Soče, Kolpe, Drave, Mirne, Mure, povsod kjer on domuje...