Noben dogodek iz vojne med severom in jugom ne sodi bolj na to stopnico, kot zgodovinska predaja na Appomattoxu.

Lee se je predal in kot se Grant spomni, je bilo takole:
''Ko sem tisto jutro zapustil tabor, nisem pričakoval nič nenavadnega. Bil sem brez sablje, ki sem jo ponavadi vzel s seboj na konja. Oblečen sem bil v plašč, ki je izdajal, kateri strani pripadam. Ko sem vstopil na sodišče v Appomattoxu, sem naletel na generala Leeja. Pozdravila sva se, rokovala in sedla. S seboj sem imel nekaj vojakov, ki med izpraševanjem niso zapustili dvorane.

Ne vem, kako se je počutil general Lee. Bil je ponosen in na njegovem obrazu ni bilo razbrati niti trohice čustev. Po objavi rezultatov sem kljub močni osebnosti začutil veliko žalost, saj sem vedel, kaj mora doživljati general Lee poleg mene. Vendar čustev ni bilo opaziti. Bil sem žalosten in depresiven, saj sem spoštoval Leejevo vztrajnost in predanost vojskovanju''.

Ta dva moška sta spremenila pojmovanje predaje. Kot pravi prijatelj, se je Grant odpovedal poniževanju nasprotne strani. Dovolil jim je vrnitev domov. Poraženci so lahko obdržali vso lastnino, vključno s konji, opremo in orožjem. To je bil njegov način spoštovanja. Lee mu je bil izredno hvaležen.

Grantovi spomini se nadaljujejo: ''Ko se je novica o predaji razširila, so moji vojaki pričenjali streljati v čast zmage. Nemudoma sem dal prepoved. Sovražniki so postali naši ujetniki in nad tem se nisem želel naslajati. Odločil sem se za takojšnjo vrnitev v Washington, kjer sem ustavil nabavo novih zalog. Pred odhodom sem želel še enkrat videti generala Leeja. Naslednje jutro sem odjahal do njihovega štaba, obkrožen s spremstvom in belo zastavo.

Lee je ravno osedlal konja. Naslednje pol ure sva preživela v prijetnem klepetu. Lee mi je dejal, da je jug zelo velik in da bomo morali deželo pregledati tri ali štirikrat preden bomo zaustavili vojno. Zaupal mi je, da si ne želi novih žrtev, vendar ne more napovedati rezultata. Generalu Leeju sem povedal, da večjega moža od njega nisem videl v celi državi…

V mojem spremstvu je bilo veliko oficirjev, ki so si neizmerno želeli vstopiti v njihov tabor, saj so videli kar nekaj svojih bližnjih in
prijateljev. Lee jim je dovolil. Poiskali so jih in se zabavali, nekaj so jih celo vzeli s seboj v naš tabor.

Ko sva z Leejem končala pogovor, sem se vrnil na sodišče. Tja so prišli tudi nekateri vojaki in oficirji obeh vojsk. Oboji so zelo uživali v pogovoru, kot bi bili prijatelji, ki so se srečali po dolgem času. Na trenutke se je zazdelo, da so pozabili na strahote pretekle vojne…''

Povzeto iz knjige: Nasmehni se, radi te imamo!

Klub srečnih