Big Brother ali Veliki brat je resničnostna oddaja na TV, ki jo je navdihnil lik iz Orwellove knjige 1984, kjer je Veliki brat voditelj države Oceanije, ki vse vidi. Oddajo so prvič predvajali na Nizozemskem leta l999, TV so odtlej predvajale lokalne različice že v okrog 70 državah. Ljudje res niso imuni za neumnosti. Tako se je znašla oddaja tudi na naših zaslonih.

Osebno oddaje ne gledam, ker se mi ne zdi vredna ogleda, o posameznih prizorih pa da ne govorim. Poleg neumnih in nevzgojnih filmov, ki jih uvažamo in predvajamo v zadnjih letih, smo kot papagaji prevzeli tudi Big Brotherja. Gre za višek manipulacije medija z žrtvami, ki nastopajo in z gledalci.

Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je kritična do te oddaje, ker meni, da se z njo krši človekovo dostojanstvo in človekove pravice, zlasti otrok in mladine, ki to oddajo gleda. Imela sem priliko videti nekaj prizorov iz te oddaje na četrtkovi Pop TV oddaji Trenja.

Celotno zadevo si je treba ogledati z več zornih kotov. V oddaji ugotovimo, da v njej nastopajo dva milijona let stari moški in ženske, ki se začenjajo vesti in govoriti v arhaični govorici živalskosti, ne pa v razumljivi govorici sodobne zavesti, ki jo spremlja kulturna raven, ki je za človekovo psiho še sprejemljiva. Na površje pridejo vsa potlačena, bolestna defenzivna in kompenzatorična čustva, ki jih nastopajoči prostovoljci niso bili sposobni obvladati, kaj šele prerasti. Osrednja tema, ki se postavlja v ospredje, je vprašanje učlovečenja. Vsa nasprotja v območju duše imajo ali tendenco omejevanja ali sprostitve.

Oddaja ne nudi nobene sprostitve, niti ni vzgojna. Nasprotno predstavlja sodobno gladiatorstvo, kjer se zadoščajo sadomazohistične potrebe gledalcev, medtem ko nastopajoči v življenju trpeči zmanipuliranci le še bolj trpijo, kot so trpeli v življenju, ki jih je prignalo do situacije, da bi se mu izognili. To je beg iz pekla v še večji pekel, kajti to ni več igra, gledališče ali fikcija, temveč razgaljena resničnost.

Ali res ni človek več vreden kod 95 tisoč Eur, da se razčloveči pred samim seboj in javnostjo, ki ga gleda kako iztreblja vse do najintimnejših prizorov?

Nazorno je bilo videti kako človeški organizem odgovarja na stress. Adaptacija nastaja z alarmom, uporom in izčrpanostjo, s čustvi tesnobe in konflikta. Osebe znotraj razmer, v katere so postavljene, so neadaptirane na ekstremne razmere, frustrirane, v medsebojni odvisnosti, tesnobnosti in neobvladljive. Prihaja do perverzije, sproščanja agresivnosti in tudi potlačenega sovraštva, čustev krivde in zadolženosti, ki jih mučijo, nanje pritiska grozav obredni scenarij. Celotna podoba histeričnega sindroma, ki nastopi, pomeni končno le bolestno uveljavljanje lastnega jaza pred svetom, ki se ob tem naslaja.

Za moje pojme je bil najbolj razčlovečen prizor ženske z ovratnico, ki jo moški vodi na povodcu in se mora odzivati živalsko. To me spominja na nacistični logor Dachau, kjer so jetniki v tako imenovanih pasjih celicah (Hundezellih) izprosili hrano z laježem. Kaznovali so jih tudi z večurnim stanjem na prostem, brez čevljev in v vsakem vremenu. Takšna kazen je bila včasih tudi kolektivna, kaznovan je bil celotni blok internirancev.

Kot prvo je oddaja popolnoma neprimerna za otroke, ki drugače dojemajo svet kot odrasli, saj ne razlikujejo resničnosti in fikcije.

Vprašam se ali v naši družbi vzgajamo sadiste ali ljudi tolerance s srčno kulturo. Ali bomo, s takšnimi oddajami, s katerimi se izrabljajo egocentriki, ki so za denar pripravljeni storiti marsikaj, kar ni skladno s človeškimi etičnimi normami, tako tešili radovednost sadistične množice, ki sedi pred ekranom, brez občečloveške razdalje in spoštovanja človekove intimnosti. Konec koncev gre za ljudi in za medčloveške odnose.

V oddaji ne manjka kletvic, klofut, pitja alkohola, fizičnega in verbalnega nasilja. TV hišo, ki oddajo predvaja, bi vprašala kakšno je moralno sporočilo te oddaje, kje so družbene meje, ali ni tudi pri gledalcih prevelika toleranca do manipulacije? Prizori so se mi zdeli slabši kot je živalski vrt. Oddaja prispeva k brutalnosti življenja, kvari duše mladih ljudi, ki prizore ponoči, ko gredo spat, predelujejo.
Ali nimamo dovolj nasilja v družinah, v šolah, v družbi. Saj ni čudno, da se v Ameriki pojavijo bolne psihe, ki primejo za orožje in začnejo streljati na šolah in pomorijo toliko sošolcev in učiteljev. Ali se TV hiša, ki je odgovorna za oddaje, zaveda v kakšnem duhu odrašča mladina. Ljudje postajamo brez moralnih meja. Ali ne predstavlja to razpad vrednot?

Dosegli smo najnižjo mejo tolerance, take oddaje so vzgojno oviralni dejavniki, spreminjamo se v nezdravo vzgojno okolje, v katerem odrašča naša mladina. Zakaj je čedalje več nevrotičnih simptomov in mladostnih prestopnikov, psihasteničnih tipov mladostnikov, ki se vzgojno preoblikujejo v težko vzgojljive nevrotične osebe, ki v svojih obrambnih mehanizmih dojemajo vsak vzgojni vpliv kot nekakšno ogrožanje lastne osebe, zato so vedno v protestu proti družbi in okolju, v katerem živijo.

Hiša Big Brotherja je dril, ki ni človeka vreden. Mlademu človeku moramo odpirati oči za lestvico vrednot v svetu in v družbi. Kdor ni sposoben pravilnega vrednotenja, se ne more funkcionalno vključiti v družbo in prilagoditi njenim normam, ta pa se tudi ne more razviti v etično osebnost. Otroka moramo pravilno motivirati, mu predočevati nagibe, ki ga nagibljejo k uresničevanju vrednostne lestvice v njegovem osebnem življenju. Prava vzgoja razvija pri otroku stvarni čut s stvarno usmerjenostjo. Takšna oddaja gotovo ne prispeva k zbranosti, delavnosti, rasti in samozaupanju in zavesti v odgovornosti. Take oddaje samo zmaličijo osebnostne podobe človeka.

www.tatjana-malec.si