Človek ne bi smel biti nikoli popolnoma zadovoljen. Vselej mora v nas tleti plamen radovednosti in vprašajev. Nezadovoljstvo je nujna stopnja vsakega duhovno malo bolj razvitega človeka. Pomeni iskanje zahtevnejšega od samo smisla. Pomeni prekoračitev povprečnega. V nezadovoljstvu nas veliko obtiči, nekateri se tam izgubijo, oziroma si v njem najdejo udobnost. In ker nezadovoljstvo zaobjema več kot si sploh upamo predstavljati, se ljudje v njem bolje prepoznajo.

Osebe, ki trpijo za bulimijo nevrozo so vselej nezadovoljne, kar pa ne pomeni, da je takšna tudi njihova narava. Nezadovoljstvo jim na nezavedni stopnji nudi posebno vrsto užitka. Ta užitek je sicer poln trpljenja, predvsem zaradi zavestne nerazumljivosti a vseeno se mu nočejo odpovedati. Nezadovoljstvo z leti postane njihov vsakdan, njihova dodatna hrana. Ostaja pomladi in jeseni. Ostaja tudi če vidijo barve in lepoto. Tudi, če jih imajo radi ali jih ljubijo. Tudi, če so uspešni in zabavni. Ostaja kot materino znamenje.

Zakaj je temu tako? Ti ljudje se ne sprejmejo, nase gledajo kot na sovražnika, predvsem pa so prestrogi, nepopustljivi do sebe. Ne dopuščajo si napak in to je že več kot zadosten razlog, da za zadovoljstvo ne ostane veliko prostora. Po njihovem mnenju si zadovoljstva ne zaslužijo. Nezadovoljstvo pa je neke vrste kazen za nepopolnost in zmotljivost – z drugimi besedami, za človeškost. Lahko bi rekla, da so nezadovoljni, ker ne morejo doseči svojega cilja, ali ciljev. A potrebno se je zavedati, da so njihovi cilji praktično neulovljivi, ker si vedno želijo več, in več, in več… nikoli jim ni dovolj in nikoli ni dovolj dobro.

Nezadovoljstvo ni nič drugega kot znak dozorevanja. Ko oseba dozoreva, dozorijo tudi njegova pričakovanja in zahteve. Z nezadovoljstvom ni nič narobe, narobe je le, ko želi z lastnim nezadovoljstvom okužiti druge. Pa vendarle to ni okužba, je zgolj klic na pomoč. Klic, ki ga večina ne razume. Klic, ki mu zameri in ga obsoja.
Nikjer ne piše kdaj mora biti človek zadovoljen in kdaj nezadovoljen. Pravil ni. Velikokrat slišim stavek: »Ti pa res nimaš razloga, da si nezadovoljen.« A očitno razlog obstaja, vendar korenin nezadovoljstva še ni našel, ker je nekaj v njegovi notranjosti ostalo nepotešeno, zanemarjeno, potlačeno.

Obsojati ali očitati nekomu nezadovoljstvo je nezdravo. Takšno obnašanje privede do tega, da oseba postane še nezadovoljna zaradi nezadovoljstva, ali da se v njem razvije občutek krivde, ker misli, da res nima nobenega razloga za nezadovoljstvo. Tudi samokaznovanje ni izključeno.

Nezadovoljstvo je povečini značilno za ambiciozne ljudi, se pravi za tiste, ki si postavljajo vedno nove, težje cilje. Kar pa po mojem mnenju ni slabost. Prej obratno. Edino ambiciozen človek v življenju lahko kaj naredi iz sebe. Ko enkrat dosežemo zadovoljstvo, bi se morali vprašati, kaj je narobe z nami. Biti zadovoljen je zame isto kot se odločiti za stagnacijo.

Zadovoljstvo smo že vsi občutili. Občutek zadovoljstva pa vsekakor ni isto, kot biti zadovoljen. Pod občutkom zadovoljstva se še zmeraj lahko skriva močno nezadovoljstvo. Občutki so trenutni in zgrajeni na obstoječih temeljih. Ali povedano bolj metaforično - nezadovoljstvo je deblo drevesa, zadovoljstvo pa so listi na vejah, ki prej ali slej porumenijo in odpadejo.

Ponavadi so starši tisti, ki zastavljajo otrokom vprašanja: »Zakaj si nezadovoljen? Kaj te dela nezadovoljnega?« in preseneti jih, ko jim mladostnik ne zna odgovoriti. Reče samo: »Ne vem.« Oni mu potem ne verjamejo, mislijo, da nekaj prekriva ali da jim noče zaupati svojih tegob. Resnica pa je, da res ne ve, kaj bi bil pravi odgovor. In zmotno je misliti, da je z njimi kaj narobe. Narobe ni nič. Pa saj je povsem razumljivo. Če se mladostnik ne zaveda sebe, če tlači svojo resnico, kako bo vedel, kaj se z njim dogaja. Odgovor ponavadi ni enostaven in ni samo en. Biti nezadovoljen pa ni greh. Je človeško kot sta človeška žalost in veselje.

Zakaj povečini gledamo na nezadovoljstvo kot na nekaj slabega, kot na nekaj česar se je treba čimprej otresti? Zato, ker so nam drugi vcepili v glavo, da je nezadovoljstvo nenaravno. S tem ne trdim, da moramo biti vselej nezadovoljni. Prav tako ne trdim, da si odvisniki od hrane ne želijo zadovoljstva. Nasprotno. Samo ne vedo, kako bi do njega prišli. Tudi, ko občutijo zadovoljstvo, nezavedno vselej najdejo nekaj, kar bi opravičilo njihovo vrnitev v nezadovoljstvo. Nezadovoljstvo in zadovoljstvo morata biti kombinirana. Vztrajanje v eni ali v drugi skrajnosti ni dobro.

Vseskozi zadovoljni so samo – kot jim pravi Freud, primitivni ljudje. Oni ne raziskujejo, niti ne čutijo potrebe po tem. Njim redko kdaj kakšna stvar pritegne zanimanje in zato jih ne vodijo nestrpne sile, da bi se spraševali o bistvu življenja, o bistvu človeške eksistence. Njim zadostuje, da so. Ne zanima jih čemu so in če ima to pohajkovanje po zemlji sploh kakšen smisel. Ne delajo si preglavic zaradi preteklosti ali prihodnosti, ne razmišljajo o tem, ali je za človeka bolj potrebno zavedanje ali nezavedanje, ali je žalost koristna…itd. In kdo še pravi, da smo si ljudje enaki. Freud zagotovo ne. Jaz sem na Freudovi strani. Pa vi?

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba