Zdravje je ravnovesje vseh sil znotraj človeka. Če ne rešimo problema na nivoju problema, se bo spustil eno raven nižje. Naša prva bolezen je ločenost od duše. Kdor ozdravi to bolezen, ta ozdravi vse bolezni.

Kaj je zdravje?
Zdravje je več­plasten pojem. Vključuje ravnovesje med osebnostjo in dušo. Osebnost je človek s svojimi hotenji in željami, duša pa je božja iskra v njem, ki ima svoj namen in svoje načrte. Eno je, kaj jaz hočem (to je osebnost), drugo pa je, kaj Bog hoče od mene (to je duša). Če je med tema dvema hotenjema ravnovesje, je to osnova zdravja.

Hkrati pa je zdravje tudi ravnovesje vseh sil znotraj človeka kot osebnosti. To je ravnovesje med telesnimi, čustvenimi, miselnimi in osebnostnimi potrebami. Kot človek smo torej tim več igralcev (telo, čustva, razum, osebnost), v ozadju pa je še duša kot trener. Če je tim med seboj usklajen in če so igralci pripravljeni prisluhniti svojemu trenerju, potem bodo delovali skladno in uspešno.

Stvar pa je še bolj zapletena, kajti igralski tim ni na praznem igrišču, temveč na igrišču življenja. Nasproti mu ves čas prihajajo novi izzivi, novi ljudje, nova soočenja, ki zahtevajo prilagajanje, spreminjanje taktike in še marsikaj. Zato ravnovesje v človeku ni nekaj statičnega, temveč je dinamično, prilagodljivo. Enkrat je potrebno, da smo bolj razumni, drugič, da znamo pokazati čustva, spet tretjič, da smo urni in ročni. Enkrat moramo stopiti naprej, drugič se umakniti v ozadje. Če obstanemo v eni pozi, ravnovesja ni več.

Zato je vzdrževanje zdravja umetnost in modrost. Arhetip zdravja za nas osebno nosi naša duša. V njej je matrica popolnosti in harmonije. Trener ve, kaj naj bi tim dosegel. Ne gre za to, da postane prvi in stopi na zmagovalni oder. Daleč od tega. Gre zato, da se z igro tim nauči sodelovanja, da pokaže svoje vrline. Duša kot trener ne trenira svojega tima za zmago nad drugimi, temveč za osebno rast in duhovni razvoj. Hkrati se z rastjo tim približuje svojemu vzoru - duši. Zato je ozdravitev vseh bolezni rast proti duši. Ko postane človek duša, postane zdrav. Biti duša pomeni biti zdrav v globljem pomenu - notranje cel, nič ne manjka in ničesar ni odveč. Vse je na svojem mestu in vse je prav.

Kaj je bolezen?

Bolezen je posledica neuglašenosti med osebnostjo in dušo. Duša nenehno spodbuja in energizira osebnost, vendar osebnost teh spodbud in energij ne sprejema vedno na pravilen način. To je tako, kot da nam je bila podana žoga, mi pa jo zadržujemo in je ne podamo naprej. Ali pa osebnost dušine spodbude preusmeri v napačno smer. Na primer, podana nam je bila žoga, mi pa je ne pošljemo igralcu, ki je v najboljši poziciji za podajo, temveč jo pošljemo igralcu, ki nam je najbolj všeč. Začnemo si podajati žogo samo z igralcem, s katerim se radi vidimo, na ostale pa pozabimo. Energija se ujame v zaprt krog. Zato vedno, kadar osebnost ni uglašena z dušo, prihaja do zastojev in presežkov ali pa do primanjkljajev energije.

Odnos do bolezni

V svojem učinku je bolezen očiščevalna. Velja namreč zakonitost: če ne rešimo problema na nivoju problema, se bo spustil eno raven nižje.  Na primer, če imamo psihične težave in jih ne razrešimo v svoji psihi, se bodo počasi spustile do fizične ravni in se manifestirale kot fizična težava ali bolezen. Dokler imamo samo psihič­ne težave, se lahko delamo, kot da jih ni. Lahko smo polni skrbi, pa to zanikamo, lahko smo jezni in maščevalni, pa si tega ne priznamo, lahko smo prizadeti, pa to skrivamo. Marsikdo ne prepozna, kakšno je njegovo psihično stanje in kaj se v njem dogaja. Smo dokaj nesenzitivni za neravnovesja v svoji psihi. Kvečjemu mislimo, da so drugi krivi za naše slabo počutje in podobno. Ne vidimo pa, da smo sami psihološko neuravnoteženi, da ne znamo vzpostaviti ravnovesja v sebi.

Ko to neravnovesje dovolj dolgo časa traja in ga ne odpravimo, se zgosti in spusti  navzdol na bioenergijsko raven. Pojavijo se napetosti in neravnovesja v etrskem telesu, v meridianih. Če neravnovesja ne odpravimo tukaj, na energijski ravni, se bo spustilo še nižje, v fizično telo. Nastopi bolezen in sedaj gotovo ne moremo več reči, da nimamo težav. Sedaj se je težava, ki je bila najprej psihična in nato energijska, zgostila v otipljivo bolezen. Lahko rečemo, da se z boleznijo odstranjujejo nezaželena psihična stanja v fizično manifestacijo, kjer jih lahko prepoznamo in odpravimo. Gre za očiščenje napetosti, ki nastajajo, ko nepravilno ravnamo s svojimi notranjimi energijami.

Zato je bolezen naš zaveznik. Nihče je sicer nima rad, vendar bolezen ni sovražnik, ki nas je nedolžnega in nič krivega iz zasede napadla. Bolezen je opozorilo, da nekaj ne delamo prav. Sili nas v mirovanje in s tem v razmislek. V miru nastane prostor za globlji uvid, ki ga v vsakodnevnem načinu hitrega in površnega življenja ne zmoremo. Zato bolezen na nek način osvobaja. Je nasprotnica vsega statičnega, okostenelega, zafiksiranega. Ko zbolimo, lahko ugotavljamo, kje smo "obtičali". Upiranje bolezni jo samo dodatno krepi in energizira, sprejemanje bolezni pa vodi v večjo svobodo zavesti. Seveda ne sprejemanje v smislu pasivnosti, prepuščanja in jadikovanja, temveč v smislu razumevanja in (o)zdravljenja bolezni.

Zakon karme in bolezen

Karma ima velik pomen pri nastajanju bolezni. Kar smo počeli včeraj, se pokaže danes. Če smo se včeraj napili, imamo danes glavobol. Kako kronična in intenzivna je bolezen, je odvisno od tega, koliko časa že gojimo nepravilen odnos ali napačno ravnamo. Zato bo morda za ozdravitev potreben enako dolg proces kot je bilo zbolevanje. Nekdo je desetletja kadil in imel malomaren odnos do svojih pljuč, drugi je desetletja pil in si v veliki meri uničil jetra. Razumljivo, da se takšna stanja ne morejo čez noč sanirati. Toliko slabe karme je bilo vloženo v telo in to slabo karmo je potrebno z enakovredno dobro karmo nevtralizirati. Recimo s skrbjo za zdravo prehrano in pijačo, z zdravim načinom življenja, s telesnimi in dihalnimi vajami in podobno.

Tudi najdaljša pot se začne s prvim korakom. Za ozdravitev so včasih dovolj že majhni koraki na poti spreminjanja sebe. Včasih pa bo do ozdravitve zares prišlo šele v naslednjem življenju.

Zdravljenje

Umetnost zdravljenja je v osvoboditvi dušine energije, da lahko ponovno svobodno kroži skozi razum, duševnost in telo. Iz duše nenehno teče tok življenjske energije, ki nosi v sebi tudi sporočilo. Če tega toka ne slišimo in ga ne pretakamo pravilno skozi svoje življenje, se bo nekje zajezil. In tam bodo problemi. Zdravljenje se začne z vzpostavitvijo pretočnosti.  

Zdravljenje ni samo odpravljanje bolezni, temveč je razreševanje vzrokov, ki so pripeljali do bolezni. Človek se zdravi, ko se uči. To seveda ni knjižno učenje, to je življenjsko, izkustveno učenje. Tako postane bolj moder in z modrostjo postane bolj zdrav. Morda je sicer še vedno bolan, vendar psihološko je postal zdrav, njegova zavest je sedaj širša in bolj pretočna. Ko bodo posledice pretekle karme postopoma odpravljene, ko se bo telo izlizalo iz bolezni, bo njegova zavest bistveno bolj široka in svetla. To je res ozdravljenje. V čem bi sicer bil smisel ozdravljenja, če človek še naprej dela iste napake in si nakopava iste bolezni? Takšno zdravljenje je kot da bi otroku, ki se zaletava z glavo v zid, vedno znova dajali obkladke na boleče čelo.

Ko postane človek bolj moder, postane tudi bolj dušen ali duši enak. Duša pa je najboljši zdravitelj. Pravzaprav nas nihče ne more ozdraviti, razen naše duše. Zdravnik lahko popravi fizič­no telo, zdravilec lahko uravnovesi energijske tokove, kdo pa bo ozdravil nas same? Morda bo kdo pripomnil, da mi sami sploh nismo bolni, da je bolno le telo. Vendar to ne drži. Smo bolni. Naša prva bolezen je ločenost od duše. Iz te bolezni vzniknejo vse druge. Kdor ozdravi to bolezen, ta ozdravi vse bolezni. Zdravnik za to bolezen pa je duša sama. Samo ona lahko poteši nemir v nas, samo ona lahko prikliče v naše življenje notranjo harmonijo.

Primož Škoberne
www.cdk.si/soutripanje