Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si

NAMESTO O DIETAH, RAZMIŠLJAJTE O SEBI!
So vam znane izjave, kot so: »Hrano samo pogledam, pa se že redim«, »Vsak grižljaj se me prime«, »Kriv je mož, ki me tako razburi, da moram kaj malega pojesti«, »V službi je tako stresno, da moram zaužiti kak grižljaj, da se umirim«, »Če se odrečem še hrani, kaj mi bo sploh ostalo v življenju?« Vsak izgovor je dober …

Tako si izmišljamo izgovore in se tolažimo, telesna teža pa narašča. Odgovornost prelagamo na druge ljudi in zunanje okoliščine, pozabljamo pa, da vsak grižljaj nosi k ustom prav naša roka. Jemo, da bi se bolje počutili ali za kratek čas potešili nelagodje, s čimer pa ustvarjamo dolgoročno, kronično nelagodje. Prav zato pravijo, da od tretjine zaužite hrane živimo mi, od preostalih dveh tretjin pa zdravniki in industrija, ki vsakodnevno izumlja nove preparate za hujšanje.

Ko joka, je lačen! Ali res?
V prvih mesecih življenja je za dojenčka jok edina oblika sporazumevanja, ki mu je na voljo. Takoj ko zajoka, mati ve, da mu nekaj manjka: morda je moker, nemara lačen, mogoče ga mučijo krči, nemara mu rastejo zobki − ali pa samo išče pozornost. Mati skuša rešiti ta rebus, dojenčka malo popestuje, če ne neha jokati, pogleda v plenice, če pa tudi tedaj ne neha jokati, ga skuša nahraniti. Čeprav obstajajo ocene, koliko mleka potrebuje dojenček, se potrebe po hrani razlikujejo od otroka do otroka.

Ne »pitajte« otroka!
Toda nekatere matere pozabljajo, da hrana ni edina otrokova potreba. V strahu, da otrok ne bi bil lačen, mu zato vsakič, ko zajoka, najprej ponudijo hrano. Tako je otrok deležen pozornosti, topline materinega telesa, njenega nasmeha in bližine, tolažbe in ugodja, vse to pa je obvezno začinjeno s hrano. Za otroka rešitev vsake njegove potrebe dobi obliko hrana + nekatera dejanja odraslih. Zaradi tega uživa hrano tudi takrat, ko ni lačen − samo zato, da dobi pozornost, nežnost in vse drugo, kar potrebuje.

Otrok se nauči, da mora jesti, kadar je čustveno lačen, vznemirjen ali resnično lačen. Starši, ki so tako »pitali« otroka, navadno podobnih navad ne opustijo niti pozneje, v otrokovem otroštvu. Prepričani so, da bolje kot otrok vedo, kdaj in koliko bi moral jesti. Toda s tem preglasijo otrokov prirojeni mehanizem, ki mu govori, kdaj je lačen in kdaj sit. Tako otrok postopoma izgublja stik s svojim telesom. Ne jé takrat, ko čuti lakoto, ampak takrat, ko se ponudi priložnost. Podobno ne neha jesti takrat, ko začuti sitost; zanj je prazen krožnik znak, da je pojedel dovolj. Koliko otrok je zraslo ob sporočilih, kot so: »Pojesti je treba vse s krožnika, kaj ne veš, koliko otrok je lačnih in da ljudje stradajo!« In: »Pojej vse, da ne bom metala stran!«

Hrana kot tolažba
V otroštvu se oblikuje navada tolaženja s hrano: »Si se udaril? Pojej bombon, pa te bo manj bolelo«, »Si slabe volje? Pojej kos torte, pa ti bo odleglo«, »Si utrujen? Krožnik juhe te bo okrepil«, »Pojdimo na sladoled, pa boš vse pozabil« … Mar je čudno, da toliko otrok odraste v ljudi, ki ne vedo, kdaj so lačni in kdaj siti, povrhu pa od hrane pričakujejo, da bo jim prinesla tolažbo, umiritev, ozdravitev in ljubezen.

Včasih se vzrok za to, da oseba preveč jé, skriva v davni izkušnji, pogosto povezani s seksualnostjo, za katero se krivi in kaznuje. Otrok ali najstnik jo bo raje poskušal zadušiti in preboleti ob hrani, kot da bi jo komu priznal. Po drugi plati se bo z debelostjo kaznoval ter se s tako pridobljeno neprivlačnostjo zavaroval pred podobnimi izkušnjami in »grehom«. Izolacija, na katero se obsodi, bo v zameno porodila hrepenenje po podobnih izkušnjah, to pa bo nov razlog za tolažbo s hrano. Tako nastane začaran krog. Človek odraste, pozabi davni dogodek, začarani krog hrepenenja, kaznovanja in tolaženja s hrano pa postane življenjski vzorec.

Hrana kot privid
V občutljivem obdobju mladosti lahko razlog za tolaženje s hrano tudi nezmožnost za izražanje stališč. Tudi različni neuspehi ali primerjanje s poželjivimi, rahlo anoreksičnimi lepoticami z modnih brvi, lahko pripeljejo do stališča: »Če sem neprivlačen in mi gre vse narobe, se lahko vsaj najem kot človek!« Hrana ponuja privid, da je vse v redu.

Posledice so kmalu vidne …
Oseba se redi, telo izgublja obliko in nenehno deluje pod obremenitvijo. Oseba se uvrsti v skupino ljudi s povečanim tveganjem, pri katerih se pogosteje pojavijo visok krvni tlak, možganska kap, srčni napadi … Hrbtenica, kolki in skočni sklepi trpijo pri vsakem gibu. Tako je, kot bi vseskozi na hrbtu nosili vrečo. Poveča se tveganje za nastanek nekaterih kroničnih bolezni in zapletov pri kirurških posegih. Otežena je celo diagnostika. Vse to delamo sami sebi.

… in »nevidne«
Toda obstaja tudi nekaj, kar na zunaj ni vidno. To so psihološke posledice pretiranega uživanja hrane. Hrana ne bo rešila naših problemov, temveč jih bo dodatno zapletla. Namesto da bi takšni ljudje sprejeli stvarnost in se zavzeli za spremembo mučnega stanja, težavo pogosto skušajo zatrpati s še več hrane, zlasti s sladkarijami, pri čemer skrbno negujejo svojo nemoč. Namesto da bi se zganili, raje tarnajo in se smilijo sami sebi, hkrati pa razvijejo občutek krivde, ker pristajajo na takšen položaj in ne ukrepajo. Takrat je krivda dodaten razlog za tolaženje s hrano.

Ko takšne osebe začnejo za tak položaj kriviti druge ljudi in okoliščine, si vse skupaj samo poskušajo nekoliko olajšati. Občasno se bodo lotevali shujševalnih diet, nenehno bodo brali in se o kalorijah in dietah naučili več od zdravnikov. Govorili bodo o vsem, samo ne o težavi, zaradi katere se tolažijo. Rešitev težave bi namreč pomenila izstop iz dobro znanega miselnega vzorca, čustev in obnašanja, s katerimi živijo.

Krivdo iščemo v drugih
Pri poglobitvi v to stanje vsak pogled v ogledalo samo še dodatno okrepi odpor do sebe ter izgubo samozavesti in občutek manjvrednosti. Če pa imamo o sebi slabo mnenje, bomo poskuse drugih, da bi nam pomagali, doživljali kot sovražne. Soočanje s posledicami bomo pričakali z jezo in hrano, pohvale nekaterih svojih poskusov s sarkazmom in hrano, molk pa z ignoriranjem in hrano. Toda življenje, v katerem je lastno telo sovražnik, sovražniki pa so tudi ljudje, ki te obdajajo, ni ne lahko ne zaželeno. Zdi se, da nas samo hrana lahko reši pred depresijo.

Kako iz začaranega kroga?
Ljudje najprej pomislijo na shujševalno dieto, toda izkušnje kažejo, da so tako pridobljeni rezultati praviloma kratkoročni. Po obdobju dejavnega hujšanja se kilogrami ne le povrnejo, temveč si naberejo še kakega dodatnega. Razlog je v tem, da ljudje največkrat hujšajo prehitro, predvsem zato, ker niso rešili potlačenih problemov, zaradi katerih so se sploh začeli tolažiti s hrano, ker pogosto nimajo jasnega cilja, zaradi katerega bi jedli manj, predvsem pa, ker se nimajo dovolj radi.

Kaj bi spremenili?
Zadnji razlog, imeti rad samega sebe, je obenem prvi, s katerim je treba začeti pri sprejemanju odločitve za spremembo tako zapletenega položaja. Živimo svoje življenje, ki je odvisno od naših odločitev in potez. Kdo naj bi nas torej imel rajši in nas podpiral bolje od nas samih? Zastaviti si je treba vprašanja, kot je: »Kaj bi spremenili v svojem življenju, če bi se imeli rajši?« Navadno sledi dolg seznam stvari. »Kaj bi spremenili, če bi imeli čarobno paličico?«, »Kakšno ceno ste za to pripravljeni plačati?«, »Kaj bi se zgodilo, če bi več mislili nase?«, »Kakšno ceno bi morali plačati v tem primeru?« To so vprašanja, ki navadno potegnejo na površje prepričanja, ki nas ovirajo in kot magnet privlačijo življenjske izkušnje, ki jih potrjujejo. Ta prepričanja so pridobljena, naučena, pogosto prežeta s strahom pred izgubo, kaznijo, sramom in zavračanjem. Dokler obstajajo, nobena dieta ne bo imela dolgoročnega učinka. Temeljno izhodišče vsake spremembe je sprejeti dejstvo, da sami ustvarjamo svoja stanja, da jih smemo in jih lahko spreminjamo ter da smo zanje tudi odgovorni.

Postavimo si vprašanja
Šele tedaj se lahko začnemo ukvarjati z obredom hranjenja oziroma ozaveščanjem tega, kako in zakaj jemo. Na primer,

• ali prehitro požiramo napol prežvečene zalogaje?
• Ali med jedjo gledamo televizijo, veliko govorimo ali beremo?
• Ali med jedjo nenehno poslušamo grozljive zgodbe, zaradi katerih telo pride v stanje stresa?
• V kolikšni meri smo navzoči, medtem ko jemo?

Navzočnost je potrebna, da lahko prisluhnemo telesu, ko nam pošlje signal sitosti. Brez tega ne bomo nikoli vedeli, kdaj prenehati z jedjo. Tako bomo tudi vzeli manjši krožnik, če že mislimo, da ga moramo »pospraviti do konca«.

Lakot je več
Miselna navzočnost bo pomagala, da se bomo vprašali: »Ali moje telo zares potrebuje ta zalogaj? Sem v resnici lačna? Morda sem samo žejna ali pa iščem tolažbo, morda usmiljenje?« Nihče ne ve bolje od nas, kdaj smo lačni hrane in kdaj čutimo čustveno lakoto. Drugo lahko potolažimo z družbo, pozornostjo, nemara z darilcem ali večerom zunaj. Lahko si izberete kar koli, samo da ni užitno.

Miselna zbranost nam tudi pomaga ozavestiti, zakaj jemo. Ali v resnici potrebujemo »težko hrano«, če vendar ves dan sedimo v pisarni? Koliko sladkarij spravimo vase? Ali nas obdajajo prigrizki, ki jih ne upoštevamo kot jed? Ali je naša hrana mastna in enolična?

Še gibanje
Naslednji korak je uvajanje telesne dejavnosti. Izbira naj temelji na tem, kar vas veseli: je to morda hitra hoja, tek, kolesarjenje, plavanje, aerobne vaje, ki so primerne vaši starosti? Vnesene kalorije je treba porabiti. Več ko jih je, več jih je treba porabiti. Neporabljene kalorije se vsak dan kopičijo.

Uživajte …
In naposled: prenehajte se obremenjevati z dietami, pogostim tehtanjem in strahom pred posledicami. Vzljubite se in začnite z ljubeznijo skrbeti zase. Izguba kilogramov bi morala biti posledica spremembe odnosa do sebe, ne pa diete. Jejte predvsem raznoliko, toda z manjših krožnikov. Zganite se in uživajte v vsem, kar ponuja življenje. Svoj napredek boste najbolje merili po oblačilih.
In ne pozabite, da je vedno na voljo izbira: uživamo lahko v hrani in zdravju, gibčnosti, vitki liniji in vsem, kar to prinaša.

Tili Kojić

Se spomnite sporočil: »Pojesti je treba vse s krožnika!« In: »Pojej vse, da ne bom metala stran!«

V otroštvu se oblikuje navada tolaženja s hrano: »Si utrujen? Krožnik juhe te bo okrepil«, »Pojdimo na sladoled, pa boš vse pozabil« …

Človek odraste, pozabi davni dogodek, začarani krog hrepenenja, kaznovanja in tolaženja s hrano pa postane življenjski vzorec.

Po obdobju dejavnega hujšanja se kilogrami ne le povrnejo, temveč si naberejo še kakega dodatnega.

Hrana ne bo rešila naših problemov, temveč jih bo dodatno zapletla.

Temeljno izhodišče vsake spremembe je sprejeti dejstvo, da sami ustvarjamo svoja stanja, da jih smemo in jih lahko spreminjamo ter da smo zanje tudi odgovorni.