Z žalostjo v srcu tavam okrog. Pozno je že
in pri tebi ni nikogar več…
Rada sem tvoja zadnja gostja.

Lepo je srkati čaj in te opazovati, kako zaključuješ
svoje delo.
Ko zakleneš vhod in se mi približuješ,
me znova spreleti nekaj, kar me ne bi smelo.

Ti pa… kot da mi bereš misli…Ugasneš luči
in stopiš bliže. Pod medlo svetlobo
kadiva in si trmasto podajava kovanec…
Med nasmeški se zazrem v žar tvojih oči,
ki se zdijo neverjetno tople. Človek s tako mehkobo
v njih res ne more biti dolgo le znanec.

Ugasneva vsak svojo cigareto. Čas je, da greva dalje.

Govorim in govorim, iz mene vrejo besede -
Tri kave so me res povsem napolnile z energijo.
Ko se še ti razživiš, najine skupne minute niso več tako blede.

Sploh ne pomislim nanj. Enostavno mi ne dovoliš.
Saj veš - štorije iz preteklosti, o katerih tako slikovito govoriš:
kako je zbrana družba z lokom lovila bizona
in pripravila svatbo, ker ste oženili škorpijona.

Nerada dajem vedeti, kako potrta sem v sebi. Sem pa tudi hvaležna.
Vendar se ti najbrž sploh ne zavedaš, kako veliko mi pomenijo
trenutki smeha, katerih sem po tvoji zaslugi deležna….