Dolgo se je v njiju lomil žled
in se spreminjal v seme ledenih kristalov.
Na krilih golih angelov so plahutale strasti.
Njegova samota je šla skozi njo.
Bila sta lačna drug drugega
Na najdaljšo praznično noč v letu.

Za Silvestra se v posteljah
slačijo samo angeli do golega
in se gubajo med belimi rjuhami
kot opiti in nemirni duhovi.
Brez sramu trkajo slečeni na vrata
novega leta, s penino nazdravljajo
in si izrekajo dobre želje.
Ne morejo doumeti, da se jih je
polastila nekakšna časovna roka
iz umirajočega kraljestva,
kjer plavajo ribe v akvariju
in žro druga drugo.

Bila sta angela, kot da obstajata
iz nevidne dvojnosti zmedenega časa.
Spoznala sta pot umika v druge razsežnosti
in lastnosti, nekakšen memento v ekstazi,
vržena iz vetrovnih protislovij,
s kazanjem golega telesa drug drugemu.

Povešenih trepalnic sta se jemala,
si brusila trnje s telesa,
si zabadala sladke bolečine v srce,
se zadihano ustavljala in se očiščevala
barv letnih časov, da bi pognalo novo brstje.

Med tanko tkanino je trenutek našel čas
počitka v hrupnem kaosu pokanja petard
in šampanjca pod škrlatnimi očmi ognjemeta.
V rokave hodnikov so se zatekle osamljene duše
z mobijem v roki, virtualno s steklenico na ustih.
Bili so brezdomci in klošarji našega mesta.
V zadnjem nadstropju stolpnice
je zven violine utišal osamljenega starca,
ki je umiral v razmajani postelji.

Čeljusti starega leta so pogoltnile brezčutni čas,
nove iščejo v ognju zanosa osamljene duše,
da jim povedo, da obstajajo ljudje,
ki kličejo svoje angele, ker ne morejo prenesti
tišine in osamljenosti vsakdana.