| "Oj, dedi, kva dugaja? A si kul?"
 Takšnega pozdrava pa sploh nisem pričakoval, najmanj od vnuka. Ali sem jaz iz enega drugega časa, ali pa moj vnuk nima nobenega odnosa do našega lepega Slovenskega jezika.
Ko je mulec videl, da ga gledam kot marsovčka, se je nasmehnil in dejal:
"Dedi, sej kul, sam da ti ne štekaš. Jest grem zej mav žurat, a štekaš, ti pa se skulirej. Se ti bo še kukovco šla u maloro. Nč bat, če kej ne boš koj štekov!"
Samo po rami me je butnil: "oj" in šel. Bog so danes čudni časi, sem metal po glavi. Pa sem vedno govoril, da se ne bom postaral toliko, da ne bi sledil mladim.
Polnil sem pipo in se zdihujoč sprijaznjeval z resnico. Jezno sem puhnil prvi dim, jezen na to, da nisem mulca naučil, da bi govoril kot je treba. To salamensko govorico je pobral na cesti, tako cenena je, da ji je edinole POCESTNIŠKA govorica moč reči. Pa kaj sta počela sin in snaha? Pa kako je lahko prilezel v gimnazijo s takšnim govorjenjem? Nekaj je hudo narobe, če svojih vnukov ne razumem več in to ob tem, da oba govoriva isti jezik. Saj nikogar ne krivim, samo je pa en hudič vmešal prste in naš Peter je postal 5er, jaz pa pa sem FUL BESEN, ker stvari NE ŠTEKAM VEČ! Zadnič sem bil v njegovi sobi in ga vprašal, kaj počne. "Mato drkam, bomo mel kotrolko. Moram piflat, de na bo štala".
Mene bo še kap, če bo takole pačil naš lep jezik. Pa se ne bom stegnil, ne, prej ga smrkavca naučim govoriti in pisati kot je treba!
Ne bo govoril, "de je ta star škripnu, k mu je kukovca šla u maloro". A, a, najprej boš, dragi moj, postal iz 5ra Peter, potem pa se boš na novo naučil govorice svojih prednikov, potem bomo pa še videli. "Nisem jaz vesla sisal", dragi moj 5er, prej bi rekel, da si ga ti. Pa vsi drugi mulci in mule, ki mislijo, da vse vejo, pa niti govoriti, kot se spodobi, ne znajo.
Začela bova zlagoma, počasi, recimo s pozdravljanjem: ojla, haj, kva dugaja, bomo črtali, pa se naučili staromodni, dobro jutro, dober dan in še dober večer. Drugi dan, pa se bova učila odzdravljati: nasvidenje, lepo se imejte, adijo in podobne besede. Saj bo šlo, nič ne skrbi 5er, boš videl, da ti bo v koži Petra mnogo, mnogo boljše!
Smeje sem spraznil pipo, trkajoč ob rob klopi: pri moji duši, naši starši so obranili jezik pred tujci in potujčenjem, jaz pa ga bom branil proti » pocestništvu« ! Pa magari pred svojimi vnuki, mi je prav vseeno! Potem bomo pa videli » kdo bluzi« ? ! ! !
Dušan |
NE ZAMUDITE
» Dej ne bluzi! «
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. januar 2008 @ 09:39 CET
Dušan, ne mi žolčno bluzit in rolat s 5tri po sceni, ali ne vidiš, da si je naš materni jezik nabral veliko cvetk za različne stilne okraske modernistične smeri izražanja, da mularija kultivira formo po vzoru očetov. Dobro se je modernizirala. Ne preganjaj špiritualnega, saj niti sanskrtski jezik ni obstal in ti ni treba skrbeti, da se tudi te modernistične špiritualne intonate, ne bodo enkrat iztrošile. Zagotovo se bo začel preporod takrat, ko se bodo tisti odposlaniki folka, ki nosijo Beatniške frizure, ki jim zakrivajo čelo in pamet, ofuzali, ostrigli pa evropsko spodobili. Veš takšni okorni konji brez podkev topotajo smešnice po domovini, ko jim sol v glavi zavija pes puščave, da se jim ne more preformatirati disk v glavi. Meni so bolj smešne franže po čelu, ki zamgeljujejo vid. Ali ne vidiš, da še vedno mislijo Bukowskega in na Fuzztones na festivalu beatniške glasbe, ko opravljajo folk dolžnosti ti naši pobiči. Ali ne vidiš, da je bluzenje z dolgim repom po vratu, v kakšni šoferski majici pa z dodatkom usnjenega jopiča drago plačano delo? Če mulca ne naučiš bluziti, še za sol ne bo revež imel. Bejba te ne sme poštekat, da bluziš. Njo moraš prepričati, da si pametnjakovič in uporabna motorola za vse prilike in čase. Bluzenje osvobaja, to je filozofsko manevriranje skozi življenje Ha,ha..
» Dej ne bluzi! «
Prispeval/a: Dušan dne sreda, 2. januar 2008 @ 10:01 CET
Prespal sem Woodstock,pa vse do današnjih dni sem sanjal Odo radosti,zato me je tako presenetilo.Pa samo pomisli kako je očetu ali mami,ko ji kratkohlačnik pomoli zvezek pod nos,ki ima tam kjer mora biti ime in priimek npr. tole:
5er 5rič
Hel1 5ač
Jaz sem vesel,da je današnja mladež inovativna,samo sprašujem se,ali je smer dobra?
Sicer pa,tudi to je del stvarnosti,samo čimprej naj mine,za boga milega,prosim!
Lepih sončnih žarkov iz "podobe raja" vsem,predvsem tebi Tatjana,Dušan.
» Dej ne bluzi! «
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. januar 2008 @ 11:15 CET
Peter Petrič in Helena Petrač - to so mladeniške igrice, veselijo se norčij. Saj smo bili tudi mi malce norčavi in igrivi pa smo radi kakšno zagodli. Mogoče na drugačne način. Ko se pa takšen mladostnik ali mladostnica odluščita ali osamosvojita od takšnih znamenj, simbolov mladostne razposajenosti in če bosta imela prave starše in učitelje, bosta dajala vsaki stvari svoj pravi pomen. Tudi maternega jezika ne bosta več pačila. Hudo je, ko se takšne ali podobne oziroma še hujše izkrivljene stvari dogajajo odraslim, ko bi že morali doseči življenjsko zrelost. Mene mnogo bolj skrbijo franže po čelu tistih, ki bi morali imeti v možganih sol, ne pa slamo. Te fule, bejbe in bluzenje pa ponujamo sami svoji mladini, ker smo nesposobni jim dati kakovostne vzroce obnašanja in življenja. Simbolični sistemi postanejo z lastno avtonomno zakonitostjo in logiko močnejši kot človek sam. Vse ideologije in popačenosti posanejo močnejši kot biološke stvarnosti in organizmični goni. V idejah je podlaga za največje stvaritve, lahko so spodbuda za preseganje ali za največje neumnosti človeške zgodovine. Ena izmed teh so tudi zahodnjaški "civilizacijski" vzroci življenja, ki jih tako nekritično uvažamo s filmi, igricami in načinom življenja, ki postaja mladini slab vzro. To niso le tempirane bombe, temveč simbolične ere, ki povzročijo zdrk razuma in kulture na nižjo raven, vendar kultura ima vselej nihanja. Pričel bo čas, ko jo bomo spet dvignili. Misli in pojmi so vedno odvisni od jezika. Materni jezik bo ostal vselej svetinja naroda.
Lep pozdrav
Tatjana
» Dej ne bluzi! «
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. januar 2008 @ 12:15 CET
le tvoje vejice brez presledka so bile malce krive za takšen vtis in očitke, kot si jih prebral, sicer pa kot vidim vsi cenijo tvoje prispevke, pesmi in komentarje. Vsi imajo jedro in so zanimivi.
Najkrajša oblika pisanega sestavka pa je brzojav ali telegram, s katerim sporočamo drugemu kakšno pikro pripombo. Pri takšnih sporočilih niti slovenice ne moremo preverjati. Sicer pa po slovničnih pravilih pri brzojavu ali telegramu je značilno, da svojo misel izrazimo z najmanjšo možnostjo besed. Pi telegramu lahko opustimo ločila, predloge, veznike in celo važnejše stavčne člene, samo če to ne povzroči dvoumja.
Sicer pa vsak naredi kar najboljše zna in zmore - eni se trudijo in pišejo, drugi pošiljajo telegrame. Dušan sem tvoja zaveznica. Do vsega kar pišeš čutim ljubezen in spoštovanje in sem vesela, da si se navadil delati presledke za vejico.
Prijazen pozdrav
Tatjana
» Dej ne bluzi! «
Prispeval/a: Dušan dne sreda, 2. januar 2008 @ 15:19 CET
Vsak se trudi po najboljših močeh,tako jaz kot tudi ti.Razlika je v tem kaj sporočava na energetskem nivoju.Moj primer:
Poetom
sreda, 2. januar 2008 @ 09:45 CET
Piše: Dušan
V ta svet,
kot nit v prt vdet,
izstopi sam,
ki se počuti ujet.
Zvezdica sijoča,
v kozmičnem negibna,
mirujoča.
Polna sile,
sle,
kot nit življenja,
ki v ta red te vpne.
Le hipec traja biti,
zato ne hiti:
življenja čas je dar.
Živi ga,
naj ti bo mar!
In tvoj primer:
Človeška ribica, lažnivec in prevarant
ponedeljek, 20. november 2006 @ 17:44 CET
Piše: Dysan
Si tudi ti lažnivec in prevarant,
lenoba in hudoba,
ki na tujih žuljih živi?
Si tudi ti en nehvaležneš,
ki mu spomin peša
in dobro vračaš z zlom?
Si tudi ti en potuhnjenec,
ki druge hoče duhovnosti učiti,
sam pa živi v zablodah?
Si tudi ti ena človeška ribica,
ki se hodi vsak dan
v katedralo izpovedovati
in k oporečnemu župniku izpovedovati?
Seveda nisi,
a obstaja takšen fičfirič,
SVETi tič,
ki ne sramuje se nič.
Ni na meni,da bi sodil,zato si ti tukaj!
Lep pozdrav,Dušan.
Stanje duha
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. januar 2008 @ 18:24 CET
T.
Kakšna srečna govoriti svojo domačo mehko govorico
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. januar 2008 @ 13:07 CET
Ti otroci, ko odrastejo, se bodo najverjetneje sami zavedali, da so se mladostno izslinili v spakedravščini in vnašanju tujk v pogovorni jezik, ker se jim je to zdelo »fajn«. In tedaj kot zreli ljudje najverjetneje ne bodo več govorili v takšnem žargonu, temveč si bodo prizadevali govoriti slovenski knjižni jezik. Za izobražence, ki se svojih korenin zavedajo, bo to gotovo veljalo. Slovenski fantje, pridni kot mravlje, ki vzorno skrbijo za konje in grunt, govorijo po domače in ne poznajo popačenk. To počne mestna mladež, ki jo takoj spoznaš po popačeni afektirani govorici. Ti od obilja računalniških igric in filmov, ki jih poneumljajo, posnemajo tuje vzore na prav nesrečen in jalov način. Starši se pa premalo potrudijo pri vzgoji.
Pozitivne izkušnje kažejo, da sta jezik in narod čudežno kulturno obstojna in trpežna. Spomniti se je treba samo dobe izpred 90 let kako je bilo marsikje v Sloveniji (na carini, v vojski, itd), ko se je govorilo: Šta se zezaš! Ajde da popunimo karton! Dakle Slovenac. Zanimanje? Ako ne znaš cirilice, švasanih slova, onda si polupismen. Govori srbski, da te razumje cijeli svjet, itd. . To obdobje je bilo za slovenski narod kar kruto, saj v nobenem primeru ne bi mogli rešiti jugoslovanskega vprašanja z žrtvovanjem svojega lastnega naroda, jezika in kulture prek skupnih jeder in postopne srbizacije. To je za nami in se tega obdobje skoraj ne spominjamo več. V preteklosti smo bili priča tudi mnogim tujkam iz mnogojezičnih slovarjev in visokomodni trubarurski jezikovni zmešnjavi plemstva. Preživeli smo Trubarjeve čase, kmečke punte, ilirske province, germanziacijo, Primorci italijanizacijo in Levstik nam je celo priporočil ruščino kot skupen slovanski jezik, ker naj bi bila od vseh slovanskih narečij najčistejša.
Nobeno združevalno mešanje in stapljanje slovenskega jezika z drugimi jeziki in narodi, ni nikoli uspelo. Vedno smo se s pogorišča slovenstva pobrali očiščeni in pomlajeni, kajti narodno zavest imamo v svojih genih. Kdor ne čuti potrebe se pogovoriti s svojo lastno domačo zemljo in z domačin zrakom v maternem jeziku, ta ni pravi Slovenec. Govoriti svojo domačo mehko govorico: »Kakšna sreča je biti svoboden!«
LP Tatjana
Kakšna srečna govoriti svojo domačo mehko govorico
Prispeval/a: aurigo dne četrtek, 3. januar 2008 @ 18:57 CET
po eni strani ima dušan prav, po drugi strani ima 5er prav.
me zanima ali bosta našla skupno komunikacijo "v prihodnosti".
saj vsak živi v svojem svetu.....
lep pozdrav obema in da najdeta kaj skupnega v ali pri svoji...
aurigo
» Dej ne bluzi! «
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. januar 2008 @ 21:44 CET
ne gre za to ali ima Dušan prav ali 5er in da bi se problemu človek nasmehnil. Morda malčku Petru, vendar problem je veliko bolj resen, kot ga tu obravnavamo. Tudi sama sem izrekla veliko tolerantnih besed do mladih, saj se običajno odraščajoči otroci spremenijo in spoznajo, da morajo imeti do svojega jezika drugačen odnos.
Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želimo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom narodne zavesti, da so ponosni na to da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoje ozemlje, svoj prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice.
Kot prvo je pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materin jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.
Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skropucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil materinega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.
Tatjana