Božič, čudoviti praznik ljubezni, ko praznujemo Jezusovo rojstvo - in velika noč, čas, ko praznujemo Njegovo vstajenje, veljata za največja praznika, ki ju praznujejo skoraj po vsem svetu. Zakaj se ju pravzaprav tako zelo veselimo? Zato, ker vsak, prav vsak človek globoko v sebi hrepeni po čudovitem miru in harmoniji, po povezanosti in ljubezni ter po varnosti, ki jo lahko občutimo samo v Božjem naročju.

In prav te občutke nam pričarata ta dva praznika. V tistih dneh se nam zdi, da nam je vse to, po čemer najbolj hrepenimo, tako zelo blizu. Jezušček v jaslih v nas prebudi občutek Božje bližine in ko se na veliko noč spomnimo Jezusove žrtve na križu in na Njegovo vstajenje, spet občutimo bližino Boga in Njegovo ljubezen do vsakega človeka, na ljubezen, ki je tako neskončno iskrena, da je bil Kristus pripravljen za nas ljudi trpeti in umreti.

Toda to vendar ni vse, kar smo ljudje sposobni občutiti. Če bi se vsega tega, kar občutimo v času božiča in velike noči, zavedali vsak dan v letu, potem bi prav vsak dan občutili Božjo bližino in Njegovo neskončno ljubezen in spoznali bi, kako nam Kristus vsak trenutek ponuja Svojo roko, da bi nam pomagal približati se notranjemu miru in sreči, ki nam ju nato nihče več ne bi mogel vzeti.

In takrat Jezusa ne bi več videli le kot majhnega dojenčka v jaslih in kot trpečega moža na križu, temveč bi spoznali, da je Jezus, Kristus, veliko več od tega. V Jezusu je bila velika življenjska moč, ki jo je izžareval vsak trenutek Svojega zemeljskega življenja, kajti povezan je bil z Bogom, Svojim nebeškim Očetom. S svojim življenjem in delovanjem je vedno znova dokazoval Svojo veliko ljubezen do vsega in vsakogar – do ljudi, živali in vse narave.

Ozdravil je mnogo ljudi in tisti, ki so v svoje srce sprejeli Boga in začeli uresničevati Njegov nauk, so tudi ostali zdravi. Zavzemal se je za revne in trpeče in enako iskreno srečal vsakogar, ne glede na to, kakšnega stanu je bil. Enako kot ljudi, je ljubil tudi živali in se zavzel zanje vedno, kadar jih je videl trpeti.

Prepotoval je mnoge kraje, da bi ljudem posredoval živo Božjo besedo, ki lahko spremeni življenje, če jo sprejmemo v svoje srce in se trudimo živeti po njej. Ljudem je dal Govor na gori, ki je lahko vsakemu človeku prav vsak trenutek kažipot, ki nam pove, kako naj bi živeli in ravnali, da bo nastal mir v nas in okoli nas. S svojim zgledom je tudi dokazal, da se Božje zapovedi da živeti.

Naučimo se odpreti svoje srce in Mu seči v roko, ki nam jo prav vsem ponuja. Naučimo se Mu zaupati, kajti On nas ne bo nikoli izdal. Če se potopimo globoko v svojo notranjost, bomo začutili Njegovo iskrenost in neskončno ljubezen, s katero nas želi spremljati vsak trenutek našega življenja. In začeli se bomo zavedati, da nikoli, prav nikoli nismo sami, kajti vse bolj bomo v sebi znali občutiti Njegovo prisotnost, Njegov mir, Njegovo ljubezen in tolažbo. On ve za nas, On nam je zelo blizu in pozna nas bolje kot se poznamo sami. Zato ve, kaj je za nas najbolje in kako nam bo pomagal. In ne bodimo nestrpni, kajti On tudi ve, kdaj je za nas pravi čas.

In tako bo Jezus Kristus vsak dan bolj živel v nas in nam pomagal živeti naše življenje tako, da bo v nas vedno več miru, harmonije in notranje sreče in bomo soljudi vse bolj znali srečevati z iskrenimi občutki in mislimi. Znali pa bomo tudi vsako žival, vsako cvetlico, drevo ali grm občutiti kot živo bitje, ki mu je Bog dal življenje in ga ohranja v njem. In takrat se bomo vse bolj zavedali: Bog ni oddaljen od nas, Bog je življenje v nas, je življenje v vsaki živali, v vsaki rastlini, v vsej naravi, v celotnem univerzumu.
Sonja Ličof