December je mesec, ko se narava obrne k zimskemu počitku, dnevi so kratki, sončne svetlobe je manj in daljše noči prinašajo notranjo željo, da se tudi sami nekoliko ustavimo, obrnemo vase in si zaželimo nekoliko več tišine, da bi v miru preleteli svoje letošnje trenutke. To je čas, ki je bolj posvečen naši osebni rasti.

Ironija pa je, da je ta zimski čas tudi praznična sezona. Kar pomeni, da nas kljub naši notranji želji po miru in samoti, zunanji dejavniki skorajda »prisilijo« v aktivnost, praznovanja, tekanja po trgovinah za darili, razmišljanja o tem, kje in s kom bomo preživeli praznične dni. Res so prazniki, ko so ljudje bolj sproščeni in že v osnovi bolj veseli, lahko prav lepi in zabavni, a vendar je veliko »prazničnega norenja« v nasprotju z našim naravnim ritmom in težnjo po miru in tišini. In to ustvarja v nas neko notranjo napetost, ki jo občutimo kot stres.

Naravni zimski ritem je tak, da je ta čas veliko bolj kontemplativen kot aktiven, čas, ki je mnogo bolj kot sicer namenjen delu na naši duhovni rasti in čas, ko naj bi doživljali radost zimske energije miru in tišine v naravi.

Naši predniki in vsi, ki še zdaj živijo povezani z naravo, se zavedajo prav posebnega trenutka v tem letnem času, ki so ga praznovali še preden je v veljavo stopil Božič. To je zimski solsticij, najkrajši dan v letu na severni polobli našega planeta. Zgodi se 22. decembra, ko je Sonce na svoji najnižji točki, kar pomeni da nam je na razpolago najmanj njegove svetlobe. To pa je tudi prelomna točka, saj se od tu naprej dnevi začnejo daljšati in svetloba vračati v naš vsakdan.

Zunanja tema zimskega časa nam omogoča, da se osredotočimo na svoje notranje duhovno potovanje in na svoj notranji vir svetlobe, ki ima zdaj priliko okrepiti svojo moč. Ko pridemo v stik s svojo osebno temo, jo sprejmemo in jo osvetlimo. Takrat doživimo brezmadežno spočetje in rojstvo svojega notranjega Sonca. To je čas, ko mora Luč Življenja močno posvetiti v temne dni.  Obdobje med zimskim in poletnim solsticijem je poznano kot dušno obdobje, saj je v tem času na razpolago veliko več duhovne kot fizične luči. Če opazujemo nočno nebo, nam prav tako razkriva resnico: celo preprogo svetlih zvezd, ki jih sicer zagrinja svetloba Sonca. Notranje delo, ki ga bomo opravili v tem času, se bo lahko manifestiralo, ko se bo Sonce spet vrnilo s svojo polno močjo.

V času zimskega solsticija pride Sonce v ozvezdje kozoroga in zdi se, da se pomika skozi srce naše galaksije. Prav v tem srcu, galaktičnem viru, obstaja največja koncentracija zvezd in materije. In gledano iz velikega Srca, se nato na vzhodnem nebu začne vračati svetloba, ko Sonce naredi svoj zimski obrat. Začne se »razsvetljenje«, ki ga lahko povežemo s prihodom Kristusa iz vzhoda, kakor je zapisano v knjigah.

Ljudje se nezavedno odzovejo na to energijo, ko začutijo potrebo druženja in se začno zbirati v krogu, deliti svoje dušne zaklade in obnavljati duhovne vezi. Vsako leto v tem času se Zemlja postavi v linijo z zvezdo Sirius, ki je poznana kot Kristusova zvezda. Nasproti jima stoji Sonce, ki je v direktni liniji z galaktičnim centrom. To pomeni, da Božič praznujemo v času, ko galaktično srce skozi Sonce in direktno skozi Kristusovo zvezdo stimulira našo Zemljo in zato so v tem času v nas in okoli nas toliko močnejše energije, ki prinašajo velik potencial povezave s svojo srčno lučjo, povezave s sabo na notranji ravni in še toliko večjo možnost za duhovno rast.

Ko se tako zazremo vase in na notranji ravni predelamo izkušnje preteklega obdobja, vidimo, kje smo in kam naprej. Postavimo si cilje novega prihajajočega leta in s tem globoko v sebi ustvarimo svoje seme. Takoj, ko pride pomlad, ga posadimo in dobro nahranimo. To pomeni, da ustvarimo okolje, v katerem bomo lahko uresničili svoje cilje.

Takrat prenehamo govoriti in začnemo delovati. Počasi prihajamo iz temnih v svetlejše dni, ko Sonce spet povečuje svojo moč. Poleti se sprostimo in samo sijemo svojo pravo luč. In jesen je čas za žetev. Temu pa ponovno sledi čas, da se obrnemo navznoter in ugotovimo, kaj je delovalo in kaj bi lahko popravili. Na podlagi novih spoznanj  spet nadaljujemo svojo pot, ustvarimo novo seme in krog se ponovi. Naravno kroženje, čisti naravni ritem, ki ga danes zmoti umetno ustvarjen sistem potrošniške mrzlice in nas želi odvrniti od notranjega časa refleksije, saj bi morda takrat spoznali, da je vse , kar ni povezano z naravo velika iluzija, ki bo slej ko prej razkrita.

A kljub vsemu – to ne pomeni, da ne bi smeli praznovati teh dni. Čas zimskega solsticija je bil od nekdaj čas praznovanja. Prelomne točke, ko je Sonce najnižje in svetloba najmanjša, so se ljudje vseh starih kultur veselili, saj je to pomenilo, da od tega dne dalje, spet prihajajo daljši dnevi in z njimi močnejša svetloba. To je bil pozdrav Luči, praznovanje v čast Soncu in njegovemu povratku visoko na nebo. Danes so naša praznovanja pozabila svojo prvotno vlogo in so vse prevečkrat namenjena sama sebi. Pa je to škoda, saj je to močan čas in če bi znali praznovati v naravnem ritmu ter se veseliti svoje duhovne rasti, bi naše življenje zelo pridobilo na kvaliteti.

Preživimo letošnji zimski čas nekoliko bolj ozaveščeno. Velik korak lahko napravimo samo s tem, da si v teh praznično pestrih dneh vzamemo kdaj pa kdaj čas tudi samo zase in vsaj nekaj trenutkov preživimo sami s sabo, v miru in tišini. Povežimo se z naravo, s planetarnimi energijami in skušajmo sprejeti čim več informacij, ki lahko prispevajo k naši osebni in duhovni rasti.

Lahko si pripravimo čisto svoj ritual, ki nam bo pri tem pomagal osrediščiti svojo pozornost in se povezati z energijami, ki jih tako velikodušno pošilja nam na čast ves planetarni sistem. Prepustimo se domišljiji in uživajmo čarobnost trenutka. Naj nas vodi Srce.