|    December je mesec, ko se narava obrne k zimskemu počitku,  dnevi so kratki, sončne svetlobe je manj in daljše noči prinašajo notranjo  željo, da se tudi sami nekoliko ustavimo, obrnemo vase in si zaželimo nekoliko  več tišine, da bi v miru preleteli svoje letošnje trenutke. To je čas, ki je  bolj posvečen naši osebni rasti.  
Ironija pa je, da je ta zimski čas tudi praznična sezona.  Kar pomeni, da nas kljub naši notranji želji po miru in samoti, zunanji  dejavniki skorajda »prisilijo« v aktivnost, praznovanja, tekanja po trgovinah  za darili, razmišljanja o tem, kje in s kom bomo preživeli praznične dni. Res  so prazniki, ko so ljudje bolj sproščeni in že v osnovi bolj veseli, lahko prav  lepi in zabavni, a vendar je veliko »prazničnega norenja« v nasprotju z našim  naravnim ritmom in težnjo po miru in tišini. In to ustvarja v nas neko notranjo  napetost, ki jo občutimo kot stres.
 
  Naravni zimski ritem je tak, da je ta čas veliko bolj  kontemplativen kot aktiven, čas, ki je mnogo bolj kot sicer namenjen delu na  naši duhovni rasti in čas, ko naj bi doživljali radost zimske energije miru in  tišine v naravi. 
 
  Naši predniki in vsi, ki še zdaj živijo povezani z naravo,  se zavedajo prav posebnega trenutka v tem letnem času, ki so ga praznovali še  preden je v veljavo stopil Božič. To je zimski solsticij, najkrajši dan v letu  na severni polobli našega planeta. Zgodi se 22. decembra, ko je Sonce na svoji  najnižji točki, kar pomeni da nam je na razpolago najmanj njegove svetlobe. To  pa je tudi prelomna točka, saj se od tu naprej dnevi začnejo daljšati in  svetloba vračati v naš vsakdan. 
Zunanja tema zimskega časa nam omogoča, da se osredotočimo  na svoje notranje duhovno potovanje in na svoj notranji vir svetlobe, ki ima  zdaj priliko okrepiti svojo moč. Ko pridemo v stik s svojo osebno temo, jo  sprejmemo in jo osvetlimo. Takrat doživimo brezmadežno spočetje in rojstvo  svojega notranjega Sonca. To je čas, ko mora Luč Življenja močno posvetiti v  temne dni.  Obdobje med zimskim in  poletnim solsticijem je poznano kot dušno obdobje, saj je v tem času na  razpolago veliko več duhovne kot fizične luči. Če opazujemo nočno nebo, nam  prav tako razkriva resnico: celo preprogo svetlih zvezd, ki jih sicer zagrinja  svetloba Sonca. Notranje delo, ki ga bomo opravili v tem času, se bo lahko  manifestiralo, ko se bo Sonce spet vrnilo s svojo polno močjo. 
 
  V času zimskega solsticija pride Sonce v ozvezdje kozoroga  in zdi se, da se pomika skozi srce naše galaksije. Prav v tem srcu, galaktičnem  viru, obstaja največja koncentracija zvezd in materije. In gledano iz velikega  Srca, se nato na vzhodnem nebu začne vračati svetloba, ko Sonce naredi svoj  zimski obrat. Začne se »razsvetljenje«, ki ga lahko povežemo s prihodom  Kristusa iz vzhoda, kakor je zapisano v knjigah. 
Ljudje se nezavedno odzovejo na to energijo, ko začutijo  potrebo druženja in se začno zbirati v krogu, deliti svoje dušne zaklade in  obnavljati duhovne vezi. Vsako leto v tem času se Zemlja postavi v linijo z  zvezdo Sirius, ki je poznana kot Kristusova zvezda. Nasproti jima stoji Sonce,  ki je v direktni liniji z galaktičnim centrom. To pomeni, da Božič praznujemo v  času, ko galaktično srce skozi Sonce in direktno skozi Kristusovo zvezdo  stimulira našo Zemljo in zato so v tem času v nas in okoli nas toliko močnejše  energije, ki prinašajo velik potencial povezave s svojo srčno lučjo, povezave s  sabo na notranji ravni in še toliko večjo možnost za duhovno rast. 
Ko se tako zazremo vase in na notranji ravni predelamo  izkušnje preteklega obdobja, vidimo, kje smo in kam naprej. Postavimo si cilje  novega prihajajočega leta in s tem globoko v sebi ustvarimo svoje seme. Takoj,  ko pride pomlad, ga posadimo in dobro nahranimo. To pomeni, da ustvarimo  okolje, v katerem bomo lahko uresničili svoje cilje.  
Takrat prenehamo govoriti in začnemo delovati. Počasi  prihajamo iz temnih v svetlejše dni, ko Sonce spet povečuje svojo moč. Poleti  se sprostimo in samo sijemo svojo pravo luč. In jesen je čas za žetev. Temu pa  ponovno sledi čas, da se obrnemo navznoter in ugotovimo, kaj je delovalo in kaj  bi lahko popravili. Na podlagi novih spoznanj   spet nadaljujemo svojo pot, ustvarimo novo seme in krog se ponovi.  Naravno kroženje, čisti naravni ritem, ki ga danes zmoti umetno ustvarjen  sistem potrošniške mrzlice in nas želi odvrniti od notranjega časa refleksije,  saj bi morda takrat spoznali, da je vse , kar ni povezano z naravo velika  iluzija, ki bo slej ko prej razkrita. 
A kljub vsemu – to ne pomeni, da ne bi smeli praznovati teh  dni. Čas zimskega solsticija je bil od nekdaj čas praznovanja. Prelomne točke,  ko je Sonce najnižje in svetloba najmanjša, so se ljudje vseh starih kultur  veselili, saj je to pomenilo, da od tega dne dalje, spet prihajajo daljši dnevi  in z njimi močnejša svetloba. To je bil pozdrav Luči, praznovanje v čast Soncu  in njegovemu povratku visoko na nebo. Danes so naša praznovanja pozabila svojo  prvotno vlogo in so vse prevečkrat namenjena sama sebi. Pa je to škoda, saj je  to močan čas in če bi znali praznovati v naravnem ritmu ter se veseliti svoje  duhovne rasti, bi naše življenje zelo pridobilo na kvaliteti. 
Preživimo letošnji zimski čas nekoliko bolj ozaveščeno.  Velik korak lahko napravimo samo s tem, da si v teh praznično pestrih dneh  vzamemo kdaj pa kdaj čas tudi samo zase in vsaj nekaj trenutkov preživimo sami  s sabo, v miru in tišini. Povežimo se z naravo, s planetarnimi energijami in  skušajmo sprejeti čim več informacij, ki lahko prispevajo k naši osebni in  duhovni rasti.  
Lahko si pripravimo čisto svoj ritual, ki nam bo pri tem  pomagal osrediščiti svojo pozornost in se povezati z energijami, ki jih tako  velikodušno pošilja nam na čast ves planetarni sistem. Prepustimo se domišljiji  in uživajmo čarobnost trenutka. Naj nas vodi Srce. 
Andreja Cepuš |