Se prižgejo božično-novoletne luči. In vsakič se krasi raneje, resda vedno krasneje, a hkrati dražje. Letos bo prestolnica porabila pol milijona evrov, zato da nam bo pričarala zimske urice svetlobnih teles. Pisana prazna vreča, ki srka energijo, denar in izpljune smeti v okolje, bi rekel marsikdo.

Vendar, nekaj globokega se skriva v božično-novoletnem migetanju. In letos sem se prvič zavedla - občutila sem ga že prej - toplega in mamljivega leska, ki ga oddaja tisočero lučk in nas vodi. Pa so me. Ne niso me. Zaradi tega ne bom kupovala daril, če ne bo v meni vzniknila želja po obdarovanju, prav tako me ne bo umetno nahujskana vest vodila po trgovskih centrih 24. decembra.

Vsi vneto iščemo svojo božično zvezdo, da bi nam osvetljevala pot. Iščemo in najdemo jo v umetnih lučeh, nakupljenih in podarjenih rečeh, ki nam nadomeščajo ljubezen vsakdanjih objemov in toplino žametnih zvokov prijaznih besed. Spogledujemo se z upanjem, ko nas slepijo žarometi in nam želijo pričarati romantične urice v zasneženi pokrajini.

In ko z darilom osrečimo bližnje, ko pogoltnemo še zadnje grižljaje božične večerje ali popijemo zadnji kozarec šampanjca, ko se vse vrti, ko ugasnejo še poslednje luči, kaj potem? Stojimo v svetu brez svoje nebeške zvezde, v svetu stvari. Vsi smo del božičnega čudeža. Dovolimo, da nas njegova svetloba ponese. Dovolimo, da nas dvigne stisk osebe, ki stoji poleg nas, kajti komu je mar za stvari, če ima lahko ljubezen.

Za več resnične ljubezni v naših srcih!
Valerija Hozjan