Ni živela za zabavo.
Nje življenje je bilo zmerno, zdravo.
Rada se je gneči izognila.
Ni živela za zunanje vtise.
Nekje v daljavi so bile zapisane tudi njene sanje.
Ni hodila s hitrimi, gotovimi koraki.
Naj bi imela nekaj skritih adutov,
a se sama ni dovolj zavedala njihove moči.
Znala se je prilagajati,
a nikoli ni prodala svoje osebnosti.
Najboljše na njej je in verjetno bo ostalo
skrito, neizraženo.
Nikoli ni blestela zaradi svoje spretne besede.
Bilo jo je komajda kje opaziti.

Nihče se ni zbal njene nenadne prisotnosti,
morda v strahu, da bi ga utegnila zasenčiti.
Največkrat je žela prizanesljive nasmeške.
A vendarle se ni dokončno zbegala,
kljub vsem osmešenjem,
ki so jo stigmatizirala.
Nikoli ni zares dokončno usahnila
in usodno omahnila.
Da, bila je precej čudna,
za namenček pa še
precej nezanesljiva,
ne preveč stanovitna,
neracionalna in neuporabna.
Ni imela dovolj kondicije,
da bi sledila toku dogajanja
in iz njega zase kar največ potegnila,
ni bila dovolj ambiciozna,
da bi si ustvarila ime.
A prišla je, to je dejstvo,
pa čeprav med zadnjimi,
pa čeprav je za seboj pustila
vtis anonimne opazovalke.
Toda ušteli bi se vsi tisti,
ki bi verjeli,
da bo sprejela vlogo
odvečne poraženke.