Črke v skupinah porajajo besede,
ki so mladiči tihih razpoloženj.
Moje besede so rože na pecljih,
ki so zagledale luč sveta.
So svila, ki šelesti v ušesu.
Pogled črk proti nebu
je molitev na križpotju neder.

Moje besede so drobtinice duše,
so odluščene mrvice od srca,
so obrazi mojih misli na morskih valovih.
So razmetani trenutki samote
na oddaljenem kamnu.
So odpeto telo travnatih bilk
in sklanjatev svetlobe.

Moj molk je razdišana preteklost
in vonj šmarnic pod velikim šalom sonca.
Besede so strune, ki razpolavljajo svet
in zbujajo zvestega psa v meni.
So ogenj, ki kapa skozme
med znamenja, ki trkajo na vrata
zatočišča v bledici kamna.
So klic hrepenenja v izviru,
so curki rdeče barve,
v katerih rajajo verujoče majhnosti.