Piše: Jasta Prava

zunaj mene ni resnice. šepet v sebi le poslušam, obilju mavrice sledim
voham in okušam energije Nje, ki prosim jo eone
povej mi, kdaj naj se zbudim
strah me je vodil po drugih poteh, saj moški v meni nastavil je past
hvala, dovolj je, sem rekla pred časom, zdaj sanje izbiram, kreacijo, strast
in prišla je Sofija
je Sofija planet, dimenzija čarobna, nje barve, smeh, pesem so za doživet
izpolnjenost, sreča v njej sta doma, vladar pa sočutje in blaginja duha
besed ni ne misli
predraga boginja, stvarnica, mati, si ustvarila čuda, zemljo in vse
odprta pred tabo se odpiram bogastvu, čuti so živi, ko oko vame zre

sočutje me diha
čutim te v meni, varnost miline, mej ni nobenih, same globine
z dihom potonem v dragoceni izvir, modrost me okoplje, obilje, nov mir
se varna odpiram
sem leta iskala, prosila, se bala, prav vse za strast in življenje sem dala
in stare stvari so morale prit, v objemu iskrenem so se dale spustit
zdaj lahko se razširjam
zaupam, ko voljna sem mavrico pit, strast svojo terjat in ples barv bit
ja, barva sem nova, krila odpiram, ptica velika živim, kar izbiram
ne gledam na tla
diham naprej in spuščam kar pride, ne vem, kaj bilo je, da le odide
pot se odpira, je novo, drugače, srce pa v prsih veselo mi skače
igre so šle
potem pa pride ogledalo. smehljam se in ti me dovoljuješ
iz mene gleda drug obraz – drugačna sem, a ne sprašuješ
Ona sem, en njen izraz
vrata velika se v meni odpro. zaklad je za njimi, čisto zlato
potenciali in vizije in sanj tančica me ovije, Sofija prime me za roko
je čas za mistično poroko
se zlijem s tabo z brki vred in Njej postavim na ogled
soočenje je majski dan, ko sprava se praznuje - On in Ona v ravnotežju
tako se sreča kuje
iluzij ni več, bilo je vredno, dihat leta dramo, bedno. a zdaj sijem
okna duše s tem pomijem, srca lino, duha kukalo
odslej se mi bo le smejalo
ni resnice zunaj mene. Sofijo čutim in živim
ko izbral boš in želela, rada jo s teboj delim. vesela tega bom koraka