Obrazi,
ljudi so pred mano.
Stari, zgubani Jazi,
preživeli življenje so sami.

Obrazi!
In na njih razni izrazi.
otrok veselje izkaže
ko kolesariti brez rok ostalim dokaže.

Ne stopim dva metra naprej,
mrliška vežica je polna precej.
Obrazi, žalostni in sami,
solzni, od upanja izdani.

Obrazi sveč,
odhajajoče veje cvetočih dreves.
Prihajajo na pomlad,
odnašajo z zimo naš zaklad.

Obrazi,
Žalostni izdani.
Bolečina v njih žari.
vsak v svojih križih bolj in bolj trpi.

Obrazi,
brezizraznih ljudi.
Predani.
tavajo v temi.

Obrazi, brez cilja brez moči,
Sončijo se na kamnu iluzij.
Komaj zrasle mavrice, neba
polni hrepenenja in želja.

V naglici življenja,
najnežnejše jutro prebujenja.
Čaka Obraz, brez meja.
Čaka naju.. Obraz za naju dva.