V belih sledeh zimskega jutra,
našla sem smisel svojega trenutka.
Vse okrog le belina, hladno je..
Za zaprtimi vekami iščem toplino,
izgubljena je vem, ne danes,
ne včeraj, že dolgo pred tem.


Tako je samotno ledena ta misel,
prežela me je, izžela me bo,
uničila moje izčrpano telo.
Do biti izsrkala, izpila mi kri,
resnica za mano, pred menoj le laži
sonce v spominu, smeh in radost
v pogledu naprej, le žalost, starost.



Se v led spremeni, še preden zaznam,
vse kar pogledam, kar rada imam.
Zmrazi me od sanjavih pričakovanj,
odetih v nič, razpetih v hlad neba,
kot snežinka pada počasi na tla
vsaka moja neizpolnjena želja…