Mnogo vaščanov na obrobju gozdov, kjer živi slovenski rjavi medved, je prestrašenih. Poročajo o vedno bolj pogostih srečanjih z medvedi, ne samo v gozdu, pač pa tudi v vaseh. Nekateri si sploh ne upajo več v gozd nabirati gobe.

Marsikdo se zato v teh dneh, predvsem po napadu medvedke na mladega lovca v okolici vasi Ponikve, sprašuje ali res ni možno živeti v sožitju z divjimi živalmi? Poglejmo dva primera, ki dokazujeta, da je možno prijateljstvo med divjimi živalmi in človekom:

1. Janez Bizjak, bivši direktor Triglavskega narodnega parka, je pred časom v intervjuju za Večer pod naslovom Zakaj lovci ne uravnavajo tudi števila, žab ali čmrljev?, odgovoril:

»Dejstvo je, da se narava sama uravnava, vendar za lovsko miselnost, ki je usmerjena predvsem na trofeje, to ne more biti sprejemljivo. Zakaj recimo lovci ne »uravnavajo« metuljev, žab ali čmrljev? Najbrž zato, ker te živali ne morejo viseti na stenah kot trofeje. Osebno verjamem, da je možno živeti v harmoniji z vsemi živalmi. Pred leti je bil na obisku v Sloveniji kanadski profesor, ki je predaval o sožitju človeka z medvedi na Kamčatki in v Kanadi. Pokazal je video posnetek svoje kmetije, ki jo nikoli niso ogradili pred rjavimi kosmatinci. Celo nasprotno. Medvedi so mirno prihajali na njegovo farmo in včasih pili vodo iz istega korita kot krave in ovce, vendar domačih živali nikoli niso napadli.«

2. V okolici Wuerzburga v Nemčiji nastaja dežela miru, kjer tamkajšni prebivalci, kmetje, živijo v popolnem sožitju z naravo in živalmi. Na njihovem območju ni lova, torej živali  ne preganjajo, ne ubijajo in ne jejo, zato se vse živali v tem revirju počutijo varne. Imajo zaupanje do teh ljudi. Njihovo zaupanje je tolikšno, da recimo divje svinje pridejo na kmetijo po kakšen priboljšek, se nato poigrajo z ostalimi živalmi na kmetiji, in potem gredo nazaj v gozd. Ti kmetje so vsi vegetarijanci in živali na kmetiji nimajo za zakol, pač pa so njihovi družinski člani. Več informacij o tem obsežnem projektu, ki se imenuje Gabrielin sklad, lahko dobite na: www.neu-jerusalem.de/cms/sl/oddaje/oddaja-1.html

Vrnimo se v Slovenijo, kjer divje živali nimajo zaupanje do človeka. In kjer ni zaupanja, je strah. Če žival občuti močan strah do človeka oz. se počuti ogroženo, potem ga lahko tudi napade.

Zakaj se divje živali bojijo človeka in imajo najmanjšo možno mero zaupanja do njega? Zato, ker jih lovci streljajo. Vojne v zgodovini človeštva še nikoli niso rešila nobenega problema. Ravno nasprotno. Povzročile so še več nemirov. Tudi vojna v slovenskih gozdovih bo imela takšne posledice.

Ena od raziskav v Ameriki je dokazala, da lov povečuje število konfliktov med medvedi in človekom. Tudi če bodo v Sloveniji pobili vsako leto več medvedov, to ne bo zmanjšalo kofliktov. Verjamem, da jih bo še več. Nekaj prestrašenih in ogroženih medvedov lahko naredi večjo škodo kot na stotine medvedov, ki imajo zaupanje do človeka.

V svetu ni naključij. Prav tako ni naključje, da medved napade točno določeno osebo. To je zakon setve in žetve. Vsaka misel je energija. Kdor razmišlja o medvedu negativno ali ga celo ubija, kot denimo lovci, ima bistveno več možnosti, da ga bo nekoč napadel medved. Kajti znano je, da živali že na daleč začutijo avro človeka. Vprašanje je kakšen odnos do medvedov je imel mladi lovec, ki ga v okolici vasi Ponikve napadla medvedka. Žival zelo dobro čuti kakšne namene ima človek. In eden od namenov lovcev je ubijanje živali.

Za obnovitev sožitja med medvedi in človekom je zato nujno potrebno takoj odpraviti lov ali pa za začetek vsaj 10 letni moratorij na ubijanje medvedov. Drugo, zelo pomembno pa je izobraževanje lokalnega prebivalstva kako živeti v sožitju s to čudovito živaljo.

Zelo nujna je tudi sprememba kmetijstva na tem območju. Takoj bi bilo treba prepovedati širjenje živinoreje oz. ovčjereje na teh področjih. Pred petdesetimi leti obstoječe reje živali na teh področjih sploh ni bilo. Država jo je začela vzpodbujati in subvencionirati okoli leta 1980.

Le na tak način bo medved počasi spet pridobil zaupanje do človeka. To se ne bo zgodilo čez noč, pač pa bo potrebno nekaj let potrpljenja.

Lep pozdrav!

Damjan Likar, član Društva za osvoboditev živali in njihove pravice