Z jezikom poliži nebo
in se posladkaj z božjimi darovi.
Z mistično teologijo infinitum,
popisano s stvariteljsko pisavo.
Z rožo, ki cvete in diši zate.

Zmanjkuje ti časa in prostora,
da bi razumel pomen nevidnega
skozi videnje na skrajnem robu oči.
Trkajmo ranocelniku na srce,
svetlobi na dušo in z lekarniško tehtnico
stehtajmo besedo ljubezen in žalujmo
za izgubo telesne teže trenutka,
preden postane doživetje stanje
brez premika v iskanju smisla življenja
in približevanja globinam molka.

Na skrajnem robu oči so videnja,
ki utegnejo celo prižigati ognja vesolju
in približati hladno oddaljenost zvezd
od meandrov samohodstva luči.

Tam mogoče biva nadbitenjsko bitje
v podobi besede, s tistim nektarjem,
ki te presnavlja, medtem ko kljuva čas
z grozečim kljunom praznino in ti zapijaš
svoje moči ob nemarnem pivniškem pultu,
čisto po fakirsko, misleč, da je tvoj um eliten
na žebljih postelje, ki je pognala pod tabo
korenine znotraj območja dvoma, da si človek,
potomec absurda hunskega Atile z daljnega Vzhoda;
državljan vesoljstva s pravicami in dolžnostmi
počlovečenja, ko se ti duša odkruši od konja.
Si nosač, ki nosi v sebi vrednosti, ne da bi vedel,
kaj početi s svojo presežno svobodo in voljo.
Histerični krik tvoje ljubezni frenetično doni
na skrajnem robu oči, kjer pada zastor.
Malce patetično vzdušje za tvojo visokost
in zarekanje, ki šokira še tvoje drevo na vrtu.