NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zemeljski in duhovni človek   
    nedelja, 5. marec 2017 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Mi ljudje smo dvojna bitja in živimo dvojno življenje. Razlika je samo v tem, da se tega eni zavedajo drugi pa ne. Zunanji-zemeljski človek v svojem zunanjem svetu ni tisti, ki pridobiva izkušnje in o katerem je govora v duhovnih vodah, temveč notranji, duhovni človek v duhovnem svetu.

    Pravi duhovni »sistemi« niso tvorbe uma naravnega-zemeljskega človeka. To so izkušnje notranjega, duhovnega človeka, ki v našem zunanjem naravnem človeku navadno spi – je nedejaven. Če pa se prebudi, pomeni, da se zaveda samega sebe. Zveda se, da je duh iz duha, misel iz mišljenja Boga, duha. Zave se lastne strukture in lastnih moči, ki so tudi strukture in moči duha, ki prežema svet. Zave se resnice.

    Tako spozna, da obstojata dva svetova; zunanji in notranji. V zunanjem živi zunanji, naravni človek s svojim znanjem, religijo in delovanjem. V notranjem svetu, v svetu duha, pa živi notranji, duhovni človek iz drugih dimenzij. Zunanji človek je minljiv skupaj z vsemi svojimi stvaritvami, duhovni človek pa je neminljiv.

    Dobro, je svet neminljivega duha. Minljiv zemeljski svet je omejitev, ječa, dokler nas ovira v razvoju neminljivega duha v nas samih. Duhovnemu človeku hoče zemeljski svet vsiliti svoj zakon želja in uvelavljanja. V tem smislu duhovno prebujenemu človeku pomeni slab in temen, ker zatemnjuje svetlost duhovne zavesti. Zdi se mu slab tako v »dobrih« kot«slabih« vidikih. Kajti relativno«dobro« v minljivem svetu, kot relativno«slabo«, so pravzaprav okovi, ki ovirajo duha v človeku, da bi zaživel v neminljivem, absolutnem svetu duha.

    Za duhovno prebujenega človeka je miljivi svet dvojen. V njem vlada nasprotje »dobrega« in«slabega«. Med absolutno dobrim v svetu duha in v dualističnem minljivem svetu ni nikakršnega nasprotja, ni dualizma. Med absolutnim in relativnim ne more biti nikakršnega dualizma. Dualizem obstaja samo med enakovrednima poloma, v okviru relativnega sveta.

    Duhovni svet je absolutno dobro. Je enost drevesa življenja. Absolutno slabega ni. Če se človek upre tej enosti, ustvari dvojnost drevesa spoznanja relativno dobrega in relativno slabega. Pri tem pa zunanji svet sploh ni absoluten. Živi še naprej iz duhovnega sveta, ki ga nosi, čeprav se mu ta upira. Če se človek zave polarnosti zunanjega sveta in vzrokov za to, se mu lahko izmakne in se znova ubrne k dobremu. Nato postane tudi zunanji svet zopet to, kar je po svoji opredeljenosti; izraz notranjega, duhovnega sveta.
    V »Evangeliju po Filipu« piše: Svetloba in tema, življenje in smrt, desno in levo so dvojčki na tem svetu...Tisti, ki so se rešili sveta, so nerazdeljivi, so večni«. Iz tega izhaja, da v Duhu ni odrešen in osvobojen zemeljski-naravni, temveč duhovni človek. Kajti prav on je tisti, ki je ujet v verige zemeljskega sveta z njegovim relativno dobrim in slasbim. Dokler vabi človeka relativno dobro, relativno slabo pa je premagano, se še naprej hrani z drevesa spoznanja dobrega in slabega. To drevo zamenja z drevesom življenja in ga ovira v razvoju. Če se pojavi v človeku potreba, da zamenja naravno, relativno absolutno, v njem vznikne duhovno, absolutno-Bog. Če se odreši privlačnosti relativno dobrega in borbe proti relativno slabemu, bo v njem začelo rasti absolutno dobro, drevo življenja.

    Duhovni človek občuti naravno-zemeljsko telo, kot spono in oviro. Reši se vplivov tega telesa, ki zanj ni več primerno. Ko postane enkrat duhovni človek buden ter živ, ustvari novo telo, nov organ izražanja in sredstvo delovanja. Ti procesi so povsem jasno opisani npr. v Novi zavezi: Jezus zavestno poruši stari tempelj – svojo zemeljsko telo in zgradi novega – telo, ki odgovarja duhu, s tem vstane iz groba zemeljske narave.

    Odrešitev se ne zgodi po nekem skrivnem znanju. Ne! Človek se ne odreši s pomočjo znanja. Niti ne s »vero«: z verovanjem, da se človek odpove lastnemu znanju in se popolnoma preda rešitelju. Ne gre za znanje z razumom in ne za rešitelja naravnega človeka. Gre za to, da se človek zave božjega v sebi, kar pa se lahko zgodi le, če zemeljski človek poleg verovanja tudi utihne in se popolnoma preda božanskemu vodstvu. Kdor se ne more ali noče odpreti notranji Luči duha, ker je še premočno vezan na zemeljski svet še ne more izkusiti Luči duha.

    Spoznanje pomeni zavedati se božanskega v sebi. Božansko v človeku se odreši s pomočjo zavedanja. Stanje ujetosti človeka  je v tem, da se božansko v nas samega sebe ne zaveda in zato tudi ne more delovati. Zavedanje božanskega se dejansko zgodi v nas samih. Zemeljski človek lahko z določeno dejavnostjo pripomore, da ta proces poteka neovirano. Lahko veruješ in molčiš. Nikoli pa zemeljski človek ne more sam izsiliti zavedanje božanskega. Vsako spoznanje je v človeku možno le s Kristusovo močjo, ki deluje v nas.

    Duhovna pot umiranja zemeljskega-ega-človeka in vstajenje duhovnega je možna le z vzgledom drugega, »rešitelja«, v katerem se je duh že prebudil in s tem ustvari tirnico, duhovno polje, kje mu lahko sledijo drugi. Ustvari torej le možnost in nič več. To možnost pa mora vsak človek sam uresničiti. Ne zadošča zaupanje, da je nekdo drugi uresničil odrešitev. To ne bi bila ponižnost in predanost, ampak iluzija in lenoba.

    Na duhovni poti nam ni potrebno svoje zemeljsko bistvo zatirati in ne živeti več življenja. Čeprav so bili tudi taki«duhovneži«. Toda to, kar je s stališča človeka, ki živi naravno-zemeljsko življenje, videti kot samozatajevanje, je lahko tudi delovanje, ki neprisiljeno jemlje slovo od zemeljskega življenja, ker deluje duhovno življenje. Ko v človeku zaživi duhovno, doživi, da je v primerjavi z njim naravno življenje, pa naj bo v veselju ali v trpljenju, relativno in nezadovoljivo. Ne sodeluje več, ne ohranja več nereda zemeljskega sveta in se vanj ne zapleta, ker doživlja resnični red duha. Naravnega mu pri tem ni treba odrivati, ampak se od njega poslovi, ker ga vabi mnogo pomembnejši cilj.

    Mmnogi na duhovni poti razvoja si postavljajo vprašanje, če je prav, da iskaleci izživijo svobodno svoje naravno bistvo? Nekateri menijo, da je treba živeti življenje polno, da bi lahko človek dosegel osvoboditev, verjetno pri tem mislijo: človek mora spoznati vse človeško, da pride do tiste skrajne točke, na kateri vidi ničevost vsega zemeljskega. Ni treba, da sam vse doživiš ali narediš. Zadošča, da v sebi doživiš vse človeške zmožnosti. Če ni dovolj sedanje življenje, se seštejejo izkušnje več inkarnacij-življenj.

    Ko pa se enkrat v določenem trenutku dojame ničevost vsega zemeljskega in se ga odreši, človek doživi veselje in trpljenje, vendar ne da bi bil nanju navezan. V svojem bistvu bo tak človek temeljiteje zaužil veselje in trpljenje in ju bo jasneje spoznal kot pa nekdo drug, ki se bori proti trpljenju, veselje pa hoče na vsak način zadržati, s čimer pa popači objektivno spoznanje.

    Notranje duhovno spoznanje ni nikakršno teoretično znanje, ampak izraža določeno izkušnjo. To je izkušnja neposrednega božanskega razodetja, torej znanja iz prve roke. Razodetje se zgodi na osnovi in kot višek duševnih življenjskih procesov. Zgodi se v naši duši, ki se bori za absolutno spoznanje, pri čemer je to spoznanje izhodišče in cilj iskanja. To se zgodi v trenutku, ko obupana duša, ki išče večnost, doživi zemeljsko ječo. To spoznanje je bilo za Camusa odločilnega pomena. Občutek nevzdržnosti, ki nastane zaradi spoznanja absurdnosti, se lahko človeka poloti nenadoma. To je edinstven trenutek v človekovem življenju, ko odpade občutek vsakdanje varnosti; trenutek ko zavest v hipu spozna, kako tuj in sovražen je lahko ta svet.

    »Občutek odtujenosti se nas poloti, ko nenadoma opazimo, da nam je svet tuj«. Potem vidimo, kako zelo je lahko za nas vse tuje, nedostopno in s kakšno intenzivnostjo nas lahko narava ali okolje zanikata...Svet se nam izmika; je spet on sam. Do absurda pride, ko se človek, ki sprašuje, sooči s svetom, ki molči.«
    Albert Camus je bil strasten iskalec, ki je, tako kot mnogi njegovi tovariši, prodrl do meje jaza. Vsi so raziskovali zmožnosti in kvalitete osebnosti in pokazali, da zemeljska osebnost niti v tostranstvu, niti v onostranstvu ne more pričakovati večnega zveličanja. Vendar pa je zasluga eksistencialistov večja, kot če bi postavili novo religijo ali nauk o odrešitvi. Kdor išče resnico, bi lahko prebral več Camusovih del. Njegovo iskanje in rezultati nas prevzamejo. Toda tiste, ki hočejo resnico zares najti in jo doživeti, čaka neka druga razsežnost.

    To spoznanje nas pelje do osvoboditve iluzij in celtne zemeljske zablode. V takem trenutku se lahko v duši človeka razodene Luč – Razsvetljenja notranjega stanja duše, ki ji kaže to, kar išče.. Uskladi se torej z njenim notranjim stanjem, pri čemer jo tolaži in jo istočasno dviga na novo raven višjega zavedanja biti.

    V »Apokryphonu« Janeza« je ta dogodek opisan slikovito in izrazito. Janez je ta, ki išče znanje Očeta, je učenec misterijev. Je princip Luči, ki služi osebnosti in je na poti v tempelj. Tu ga sreča farizej z besedami: »Kje je tvoj mojster, ki si mu nekoč sledil?« Očital mu je, da je žrtev prevare, kar ga je odvrnilo od običajne tradicije. Ko je Janez slišal te besede, se je obrnil«od templja ter se napotil proti goram, v puščo.«

    Janez se pri tem srečanju sooči s praznim zunanjim svetom brez ljubezni. To je svet farizeja, ki predstavlja tog religiozen način življenja. Srečanje nam ponazarja Janezovo notranje duševno stanje. S svojimi lastnimi predstavami o resničnosti stoji na meji in dvomi sam vase. Ugotovi pomanjkanje notranjega resničnega znanja in doživi veliko temo, ki je v«Apokryphonu« imenovana«pušča«. V tej temi se njegove predstave razpršijo.

    Pušča kamor se Janez poda, ponazarja izkušnjo absolutne ne-biti zemeljske osebnosti – izpraznjenost vseh zemeljskih zablod in Janez sam predstavlja stanje te osebnosti. Njegova duša, ki je s tem odrešena, se obrne k gori. Usmeri se proti duhu, katerega moč v zgodbi predstavlja podoba gore. V tem trenutku se v Janezovi duši razodene Odrešenik, duhovna Luč, ki ga iz dvoma vodi preko meja v notranjo resničnost. Odrešenik se mu pokaže kot duhovna podoba popolnega človeka v trojni obliki: kot otrok, kot starec in kot služabnik.

    Tako začne Janez neposredno spoznavati božansko Bit. Vidi, kako se tri oblike stalno spreminjajo – otrok v starca, nato v služabnika in zopet v otroka. Spozna enost treh oblik. Spoznanje Janeza se dogaja neposredno v enosti, ki vključuje tistega, ki spoznava (Janeza), vsebino spoznanja(božansko kraljestvo) in sredstvo spoznanja(Luč). Princip Luči, ki je v njem oživel (v pripovedi podoba Odrešenika), mu pojasni resnico. Otrok je Sin, ki obnavlja dušo, odrešujoči Kristus; starec je pričujoči princip življenja in modrosti, služabnik pa je princip ljubezni Svetega Duha, ki služi in tolaži.. Notranji princip Luči odrešuje glede na človeško dojemljivost Janeza in glede na sprejeto modrost.

    Janez torej spozna neposredno božanski svet, padec duha-duše in njeno pot odrešitve. Spoznanje pravega Boga, ni neko teoretično znanje. To je bolj moč, ki podarja možnost vrnitve k izvoru. Duhovno prebujeni človek doživlja na tej poti samega sebe kot dvojno bitje. Nahaja se med dvema področjema biti, katerih korenine čuti v sebi. Po eni strani je otrok zemeljskega stvarnika, po drugi pa nosi v sebi seme nebeškega človeka. Spoznanje Boga omogoči, da hodi po poti svobode. Omogoči mu ugotoviti, da nosi sam v sebi seme Očeta-Stvarnika, iskro Luči.

    Janez pokaže človeku svojo naravnanost, ker v njem samem dobiva pot k izvoru zopet podobo. Vera v njem tvori v najnižji točki njegovega dvoma most k duhu. Njegova vera izvira iz moči lačnega in žejnega duha v srcu. Moč žarčenja Spoznanja se dotakne božanskega srca in ga poveže z mentalno ravnjo. Moč oblikovanja misli projicira sprejeto sliko gore, kamor se poda Janez, da bi sprejel znanje. Njegova osebnost je nosilec slike, ki služi; v njem se pojavi sam Odrešenik, da bi odstranil pomanjkanje resničnega, živega znanja in modrosti ter bi zopet zravnal nebeško podobo.

    Miran Zupančič

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Zemeljski in duhovni človek | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,46 seconds