Izšla je pesniška zbirka Gorečka Tatjane Malec, ki bo predstavljena v Kosovelovem domu v Sežani, 10. aprila 2007, ob 19.30 uri, s spominsko svečanostjo, ob gledališki predstavi Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta TIHOBITJE V JARKU in z otvoritvijo razstave igralkinih slik, v poklon gledališki umetnici Emi Starčevi, ob 40-letnici njene smrt.

Akademski slikar   Zvest Apollonio je opremil zbirko, na 184 straneh, z igralkinimi slikami po poglavjih: Kraševka, Sončne pesmi, Pesmi iz školjke, Okus po ljubezni,  Neizrekljivo, Zavezana domovini,  Prgišče spomina in Vizure.

S pesniško zbirko  Gorečka sem se poklonila gledališki igralki Emi Starčevi, Kraševki, rojeni v Sežani (06.04.1901 - 03.04.1967). Dolgo sem gojila misel, da si igralka zasluži  priznanje. Njen lik mi je ostal v spominu še iz otroških let, ko sem ji kot učenka osnovne šole kmalu po vojni pomagala pri obnovi osnovne šole v Dobravljah pri Ajdovščini.

Varovala sem plemenito zrno spomina na Emo Starc, ki je klilo in vzniknilo v pesniški zbirki Gorečka.  Pesmi navdušujejo in razveseljujejo, ker lahko iz drobcev resničnosti o njenem življenju spoznamo izjemno osebnost. Besedilo poezije, posvečene v prvem delu pesniške zbirke Kraševka,  se je spletlo in razraslo ob spominu na njeno podobo, ki je nisem pozabila. Želim jo odeti z oblačilom njenega rojstnega kraja, ko začne cveteti in kazati  svoje prave barve, ko se Kras odene s teranovim listjem in rujem,  ko pokrajina  dobi značilne barve topline in iz notranjosti kraškega sveta načrpa tisto pravo kleno rdečino, ki skrivnostno govori o ljubezni.

Bori, hrasti,  ruj, brinje, teranova trta, rešeljika, šipek in beli žepek se prepletajo v svoji rasti in na borjaču Emine rojstne hiše v Sežani pri Jakobovih cvete gorečka. Vse živi, valovi, se klanja, ziblje  in se upogiba v vetru in kraški burji.  Vsa ta drevesa, bujno rastoče rastlinje in cvetenje, ki pripadajo njej, silijo naprej in kvišku tako, kot so vznikli njeni igralski gibi, kretnje, pogledi in besede na velikem odru življenja in prežemali srca občinstva.

Igralka se v tej poeziji poistoveti z rastjo in s semeni, cvetjem in z rastlinjem Krasa in Mediterana  ter z vsem, kar je blizu njeni mladosti, do najglobljih plasti njenega bitja. Pesmi jo iščejo v intimnem krogu njenega otroštva in zorenja v karakterno igralko ter se posvečajo iskanju bistva in vrednot. Čutila se je povezano s pramočjo primorske zemlje, z njenimi ljudmi  in njihovimi usodami. Posebno je bila čustveno vezana na Vipavsko dolino, kjer je preživela svoje otroštvo in hodila v šolo.

Številne pesmi v pesniški zbirki so radožive, opisujejo mladostne spomine in lepote narave, minevanje, strasti, samoto, ljubezen  in hrepenenje vsega življenja, ki ga je  živela in odigrala na odru.  Pesmi govorijo o soncu, morju, ljubezni, svežini, mladostnih sanjah, iluzijah in malih vsakdanjih, osrečujočih  stvareh. S prgiščem spomina se vračajo misli v čas mladosti. V Vizurah je domišljijski svet prihodnosti, ki ga je morda sanjala in slutila.

Pesniška zbirka vodi bralca  v omamni svet domišljije in doživljanje lepih trenutkov, hkrati pa ga tudi spodbudi, da razmišlja. Ema Starčeva je bila zavezana domovini  in se je proti krivicam vedno borila.

Zbirka odklepa igralkino neiztrohnjeno skrivnostno in plemenito srce, ki dogoreva v našem spominu na njen osebnostni lik in njeno igro, povezano z duhovnim ozračjem tega časa.  Močan  vpliv na dovršenost  v  gledaliških vlogah je imela ljubezen do domovine; opazovala je ljudske značaje in si nabirala obraze in vzore iz svojega naroda.

Vesela sem, da sem se s pesmimi, ki so zrasle iz srca, poklonila njenemu spominu.

Tatjana Malec

IGRALKINA ŽIVLJENJSKA IN UMETNIŠKA POT

Ema Starc (06.04.1901- 03.04.1967),   se je rodila v Sežani,  v starem  vaškem jedru ob Vidmaršču, pri Jakobovih, kot hči  Terezije Breščak, ki je bila doma iz majhnega zaselka Kozja Para v Dobravljah pri Ajdovščini, in Jakoba Starca iz Sežane. Družina se je preselila na Vipavsko,  stanovala je v kraju Cesta - Sveti Križ. Kasneje so se preselili v Gorico, kjer je imel Emin oče trgovino z živili, vendar so ga fašisti kot zavednega Slovenca preganjali in se je moral izseliti. Starčevi so v Podbrdu blizu Tolmina kupili posest; od tam so se preselili v Maribor in nato še v Beograd.

Do leta l914 je obiskovala šolo v Svetem Križu na Vipavskem, njeno nadaljnje šolanje pa je bilo zaradi vojne neredno: eno leto v samostanu v Škofji Loki, dve leti zasebno v Gorici, eno leto v zavodu Vesna v Mariboru. Strokovno se je kasneje izpopolnjevala na Dunaju in v Italiji, govorno tehniko pa pri Mihaeli Šaričevi. Svojo igralsko pot je začela na amaterskih odrih v Mariboru, leta 1924 pa je postala stalna članica Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, kjer je delovala do nemške okupacije v drugi svetovni vojni. Potem je odšla k ljubljanski Drami, a je še vedno igrala v SNG Maribor.  Kmalu nato je odšla v partizane in se vključila v kulturniško  skupino.  Od  leta 1944 je igrala v SNG v Črnomlju. Od 1945 pa do leta 1959 je bila članica Slovenskega gledališča v Trstu (ustanovljeno 20. septembra 1943).

Gledališče ima veliko moč. Skozi igralko Emo Starčevo so govorili  ljudje s čustvi predvojnega, vojnega in povojnega časa. Njena umetnost je bila nosilka prave resničnosti, vpletena v zgodovino in zavzetost tiste dobe, s hrepenenjem po svobodi in boljšem življenju.  Odigrani liki odražajo ustvarjalno delovanje bogatega duha celotne osebnosti v karakternih vlogah svojemu občinstvu. Bila je v središču tedanje slovenske odrske umetnosti in izoblikovala svojevrstno igralsko podobo.

Svojo duhovno moč in nadarjenost je izžarevala v številnih vlogah, polnih strastne zavzetosti in intelektualne zagnanosti. Vlogam je dodajala moralno svežino, etičnost, toplino, zapletenost strasti in tanek občutek vesti. Bila je buditeljica domovinskih čustev, zaznamovana s temeljnimi občutenji primorske duše v korist ljudi, kulture in doživetij tistega časa. Zaljubljena je bila v vse dobro in lepo.

Pavel Skrinjar, kronist  iz Sežane, navaja, da ji je od 120 večjih in srednjih  vlog najbolj ustrezala vloga baronice Castelli – Glembajev v drami Gospoda Glembajevi (Miroslav Krleža). 

Gledališki in filmski igralec Danilo Turk – Joco, sicer tudi vodja gledališke skupine, se v svoji knjigi Moje stoletje spominja, da je prišel v mariborsko gledališče v februarju leta 1931 in da je tam spoznal  tudi Emo Starčevo. Nekoč jih je obiskal Josip Vidmar in prinesel natipkano besedilo drame Mileta Klopčiča Mati.

Mile Klopčič se spominja: »Enodejanko Mati sem napisal na položaju septembra 1943. Krstno predstavo je pripravila Partizanska gledališka družina z Riglja na Dolenjskem in si prav z njo pridobila posebno veljavnost. Uprizorila jo je v kočevski dvorani ob koncu zadnjega zasedanja Zbora odposlancev slovenskega naroda 4. oktobra ob treh zjutraj. Kljub nenavadni uri so jo vsi navzoči sprejeli z viharnim navdušenjem. Režiral jo je Janez Jerman. Doživela  je  več kot 200 ponovitev in je prešla uspešno pot prek slovenskega ozemlja na Hrvaško in v Srbijo, v partizanske baze prekomorskih brigad v Italiji in k slovenskim društvom v Ameriki in Argentini.«  Ema je bila v vlogi matere neprekosljiva. Zaigrala jo je tako prepričljivo, da so bili ljudje ganjeni.

Po koncu vojne se je odločila, da bo pomagala nastajajočemu Slovenskemu gledališču v Trstu. Bila je vitalna, trdoživa, uporna. Borila se je za slovensko besedo sredi Trsta, ki ni bil niti malo naklonjen Slovencem.

Do druge svetovne vojne je odigrala več kot 120 srednjih in velikih vlog iz slovenske in tuje dramatike; nastopala je tudi v opereti.

Iz slovenske dramatike je odigrala: Francko in Lužarico (Kralj na Betajnovi), županjo in Jacinto (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski), Grudnovko (Za narodov blagor), Geni in Minko (Hlapci), Pepino (Školjka), Jelisavo (Veronka Deseniška), Barbaro (Celjski grofje), Vano (Primorske zdrahe), mater (Mati, Klopčič) in Rutarico (Raztrganci, Bor).

Iz svetovne dramatike pa je odigrala znamenite vloge: kraljico (Hamlet), Violo in Olivio (Kar hočete), Katarino (Ukročena trmoglavka), Milfordovo (Kovarstvo in ljubezen), Marijo Stuart  in  Lady  Chiltern  (Idealni  soprog),  Nastjo  Filipovno (Idiot), baronico Castelli (Glembajevi), Dojiljo (Romeo in Julija), Frosino (Skopuh), Filamiato  (Učene ženske), Ano Andrejevno (Revizor), naslovne vloge v Ani Christie, Mirandolini in Vasi Železnovi, Hano (Via Mala). Z gledaliških desk se je poslovila s Starko (Ionesco, Stoli). Ustvarila je  številne temperamentne in naravne like; kasneje so ji ustrezale zlasti karakterne vloge. Leta 1960 je igrala tudi v filmu Veselica po noveli Bena Zupančiča.

Ema Starčeva se je odločala za vloge zrelih žensk. Bila je pomemben lik v slovenski kulturi, zato ne sme ostati prezrta in je treba spoštovati in negovati spomin nanjo tudi s stalno razstavo, s številnimi fotografijami in dokumenti, ki jih je izročil njen sorodnik dr. Franc Jerkič Občini Sežana. Ta je v svojem intervjuju izpovedal, da je imela Ema stalne družinske in kulturne stike s svojimi sestričnami in bratranci po svoji materi, ki so živeli v Milanu, kjer je bilo pri Breščakovi družini kulturno shajališče  Slovencev po svetu in tistih,  ki so prihajali v tujino. Po upokojitvi je Ema stanovala v hotelu Union v Ljubljani in je igralsko usposabljala razne igralske skupine.

Močno je bila povezana s svojo številno družino bratov in sestrá, ki so po vojni živeli v Beogradu in bili člani beograjskega gledališča. Emin brat Drago (23.09.1918 – 07.03.1984) je bil glasbenik in pevec, lirski tenorist s spretnimi igralskimi sposobnostmi. Po vojni je bil član beograjske opere in je gostoval po evropskih in izvenevropskih državah (Avstrija, NDR, Poljska, Egipt, Italija – milanska Scala)  ter odpel več kot 50 glavnih vlog. Nastopal je v klasičnih in tudi sodobnih delih in operetah. Zadnja leta se je umaknil iz javnega življenja zaradi hude bolezni. Ema je imela še sestre Radko, Milo in Olgo ter  brata Draga in Slavka - Fazana, ki
je padel v partizanih.

Dne 11. aprila 2006 je bila odkrita spominska plošča na njeni rojstni hiši v Sežani. Ta svečani dogodek je spremljala prireditev v Kosovelovi knjižnici, na kateri je dramska igralka Saša Pavček predstavila svojo knjigo Na odru zvečer. Prireditev je povezovala Irena Miš Svoljšak ob glasbeni spremljavi Maruše Mirnik, absolventke Akademije za glasbo v Ljubljani. Srečanje se je  končalo s sprehodom do Krpanove ulice 4 v Sežani, kjer je Saša Pavček s krajšim gledališkim nastopom simbolično odkrila spominsko ploščo znameniti igralki v zahvalo za njeno bogato umetniško delo.

Tatjana Malec

Viri:
Primorski Slovenski biografski leksikon, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1988, 14. snopič, uredil Martin Jevnikar; Ema Starc in Drago Starc;
Primorska srečanja, štev. 293-294/2005, Pavel Skrinjar: Ema Starčeva;
Primorska srečanja, štev. 293-294/2005, Tatjana Malec: Intervju z dr. Francem Jerkičem o gledališki igralki Emi Starc;
Primorske novice, št. 84, 11. aprila 2006 Prvi poklon igralki, Marica Uršič; 
Primorske novice, št. 86, št. 86, 13. aprila 2006, Plošča za Emo Starc, Tina Čič;
Mile Klopčič o Emi Starčevi – objavljeno na spletnih straneh ob 100- letnici pisateljevega rojstva;
Fotografije so iz družinskih albumov dr. Franca Jerkiča.

GALERIJA SLIK EME STARČEVE

SESTRIČNE IN BRATRANCI EME STARČEVE IZ DOBRAVLJ PRI AJDOVŠČINI

Obrazi Eme Starčeve