ležim na perjanici bogato obloženi s spomini
utrinki in željami,
želim si da bi šla naprej, po poti meni še ne poznani,
pa strah zavira mi rast, kakor rastlini.

Boli me še vedno,
ne vem zakaj vztrajam,
vsak dan bolj, odhajam..
in si te še bolj žeilim kot prej

Zakaj ravno sedaj,
ko izbugbljam vse?
zakaj moram tudi tebe?
izgubiti..

Zakaj ravno sedaj, ko odhajajo vsi,
odhajaš tudi ti?
in moram zbrati pogum za naprej?
Strah me je prihodnosti.

Temna je, polna solza
ki duša moja toči jih,
bolna je, čisto vsa.

Kliče še vedno ti na pomoč,
hoče da obrišeš solze proč.
Ker vse je narobe, od strahu peša..
Kljub vsemu te še vedno pogreša.. pogreša