Nikoli si nisem mislila oz. premišljevala, kaj naj bi pomenil čas, kaj nam lahko da in kdaj nam še kako lahko pride prav. In nikoli nisem razmišljala, da bi se kdaj koli morala v življenju tako nenadno posloviti in navaditi na nekaj tujega in mrzlega.

Življenje mi je 26.03.2004 pokazalo svojo stran resnice.... Bil je to navaden delovni dan, kot vsi do sedaj. Bil je petek in dan katerega naj bi preživela na najlepši način, ki je sploh možen, s svojimi prijatelji. In tako nekako je tudi bilo. Po šoli sem se odpravila v Škofjo Loko in sicer na praznovanje sošolkinega rojstnega dneva. Odpravila sem se z pozitivno energijo in vedoč da je vse ok. Z mami sem se dogovorilo o uri prihoda, za Očija pa sem vedela da je na službenem potovanju in da je z njim vse v redu.

Večer je hitro minil in ob dobri družbi je kmalu prišel čas, da se odpravim domov. Doma me je že pričakala mami z novico, da so nekega šoferja agencije Alepetour (tam je delal moj Oči) ugrabili in da še ne vejo koga! To je bilo zelo pozno zvečer in takrat mi niti na kraj pamet ni prišlo da bi razmišljala o Očiju ali pa da, bi dala možnost da je to on. Vsa utrujena sem se odpravila spat...
Zjutraj sem se zbudila spočita in pripravljena na nov dan, nov začetek.... Novica o ugrabljenem šoferju pa je še vedno tavala naokoli in ob klicu mame me je prvič prešinila misel: »O, le kje je moj Oči?« To moje glasno razmišljanje je hitro pospremila moja sestra s stavkom, naj ga pokličem, da se vsi prepričamo da je vse v redu in naj ga vprašam kje je, da bomo vsi lažji zadihali in bili prepričani, da to ni on! Rekla sem ji, da ga bom poklicala, a malo kasneje, kajti upala sem, da me on prehiti in me pokliče prvi...

Po kosilu sem odšla s kolesom do svojo prijateljice in med vožnjo me je kar naenkrat presenetil nepričakovan klic moje sestre! Ko se javim me ta z otožnim glasom vpraša kje sem, ko ji odgovorim, da na pol poti do prijateljice, mi pove, da je ta ugrabljeni šofer moj Oči.
Vsa v šoku se nisem zavedala, teh besed! Ne, sem rekla, to vsekakor ni res! Pa ne on! Kako je to mogoče?

Resnica me je takrat zabodla v srce, kaj je to res možno, so se vsi spraševali, kaj ni to le v filmih, ugrabitev? In tako naprej si lahko slišal mimogrede naše sosede in znance. Nikoli pa se niso zavedali in pomislili kako je nam in kako naj mi na vse to gledamo kaj naj si mislimo? Jaz osebno nisem vedela, kaj naj takrat premišljujem, kaj naj si mislim, kje je, kaj dela? Vsi okoli mene so mi dajali pozitivno energijo, govorili so da je vse v redu in da bo slej ko prej zazvonil telefon in na drugi strani bo on....
Ob vsej evforiji nisem vedela več ničesar, bila sem zmedena in prestrašena kot še nikoli. Hotela sem oz. želela sem si, da se vsak hip prikaže na vhodnih vratih, se nasmehne in me objame... A to so bile le moje želje! Kako težko je bilo čakati novice. Vsi prav vsi smo bedeli ob televiziji, internetu, teletekstu in čakali, da bo vsega konec in da končno pride domov....
Vsako peklensko minuto sem si tako zelo želela, da bi se kar na lepem pojavil in nam objasnil, da je šlo za nesporazum.... A to je bila spet le ena od mojih velik želj in upanj.... Tisti dnevi so bili tako moteči in boleči za vse nas. Vse se je ustavilo, nihče ni bil sposoben narediti ničesar. Le čakali smo in čakali....

A trenutka sreče nikoli nismo dočakali. Ta je za nas utonil v pozabo. Pisalo se je 29. 03.2004 ko je okoli osme ure zjutraj prišla novica, da je umrl, da so ga ubili. Kar naenkrat je obupno priletela mami v sobo in z jokom povedala, besede ki jih nikoli ne bom pozabila: »Ni ga več!«
S temi besedami se je del mojega življenja razsul, uničil! Kar naenkrat! Tiste ure sem skupaj s sestro le molče prejokala, a takrat še nisem vedela zakaj? Kasneje smo izvedeli, da ni bil ugrabljen ampak, da ga je premagala srčna kap. Nisem in nisem hotela dojeti in tudi nisem, priznam dolgo časa sem bežala od resnice, mislila sem da ji ne bom sposobna pogledati v oči….
Je res mogoče, da se je to zgodilo ravno meni? Vprašanj zakaj je bilo takrat preveč.Tišina in mračno vzdušje sta napolnila naš dom! Ustavil se je svet, ustavila sem se jaz! Hotela sem stran, nekam drugam! Vse je bilo tako sveže! Vsak dan mimo njegovega avtobusa, na katerem je umrl.
Zakaj mi je bilo tega treba? Zakaj mi je usoda vzela Očeta zdaj, ko ga najbolj potrebujem, v teh najstniških letih se mi je čas ustavil. Kar naenkrat se je moje življenje moralo spremeniti, ni imelo druge poti, prav tako kot jaz ne. Je res usoda želela tako? Premlada sem še, da bi resnično dojela ves pomen, kajti stara sem komaj 17 let. A ne glede na leta, na mojo mladost, sta me bolečina in trpljenje zajela brez usmiljenja. Vedela sem, da bo sedaj vse drugače. Ni ga več, je donelo globoko v mojem srcu. Morala bom sama skozi to, sama se bom soočila z vso bolečino, to je edino kar sem vedela takrat. Nikomur nisem pustila blizu, nikomur nisem zaupala kako težko mi je, nikomur nisem povedala, da ga bom vse življenje pogrešala in da ne bom nikoli prebolele njegove smrti, nikomur…. a moje tihe solze so povedale vse, bolečina je iskala rešilno bitko.
Dojeti resnico in se je zavedati mi je predstavljalo največje trpljenje na svetu. Ga moram res kar naenkrat izbrisati iz svojega življenja?

Kako naj se navadim živeti brez njega, če pa je to tako kot voda, brez katere ne moreš živeti in je nujna za življenje, kako? Strah me je bilo razmišljati če bom zmogla, bom preživela brez njega, bom dobila ta boj ali pa se bom vdala brez bitke?
Kako se bo od sedaj naprej odvijala moja življenjska zgodba, kakšno taktiko bom morala ubrati, da ne naletim na globoke in težke brzice življenja? Koliko truda bo potrebno, da bom lahko šla dalje in živela brez njega? Kdaj bo prišel čas, ko se bom morala sprijazniti z resnico in jo na voljo družine in prijateljev tudi dojeti? Kako naj sedaj gledam na svet, ko pa se mi zdi, da mi vse postaja tuje in nerazumljivo. Zdi se mi, da nikoli več ne bom dojela nekatere stvari brez njega.
Ampak ne glede na vse, kar je bilo, kar je in kar še bo, sem morala tako ali pa drugače zaključiti tisti najbolj boleči del poglavja.

Danes mineva 15 mesecev od te tragične preizkušnje. In ko takole gledam v preteklost se šele dobro zavem, da čas neizmerno hitro beži. Še vedno pa se z grenkobo v srcu spominjam tistih najtežjih trenutkov mojega življenja. A od takrat pa do danes se je veliko spremenilo. In čeprav nikoli več ne bo isto in ga nikoli več ne bo nazaj, mi ostaja upanje, da se nekoč spet srečava v tistem najinem raju.
V tem letu dni sem postala drugi človek. Vedno sem zagovarjala dejstvo, da vsaka slaba oz. žalostna stvar nosi nekaj dobrega in tudi sedaj znova potrjujem te besede. Spoznala sem, da ne glede na besede, da te ni več, ostajaš z menoj…. Ti si tisti žarek sonca, zaradi katerega živim in se iz dneva v dan borim. Ti si moja skrita sreča, ki potuje z menoj. In ti si tisti, zaradi katerega nisem vrgla puško v koruzo. Znova sem si ustvarila nek cilj in zastavljeno pot po kateri bom poskušala iti kar se da pravilno. Zdaj mi ti, ki si tako daleč, a hkrati tako blizu, predstavljaš nove izzive. Prav ti si tisti, ki mi daje voljo do življenja. Prišel je čas, ko lahko rečem, da sem sprejela in dojela resnico tako kot je prav. In sedaj vem, da bom morala prehoditi svojo pot brez tebe, a ta pot bo sestavljena iz najlepših spominov in trenutkov, ki sva jih preživela skupaj.

Da pa sem vse to dojela, sem rabila čas in pa ob sebi ljudi za katere lahko rečem, da so tisti pravi prijatelji. Ne bom jih naštevala poimensko, kajti oni so kot skala ob morju in trdni kot zid stali ob meni in mi vsak na svoj način pomagal, da sem prebolela…. Hvala vam…..
In sedaj sem tu, zrem v prihodnost. Vsakič, ko bom želela govoriti s tabo in ti povedati, kako rada te imam, bom na tvojem grobu prižgala svečko.

Na koncu pa bi rada povedala le še nekaj: Ni važno kaj se ti v življenju zgodi, ni važno kako hudo si zabredel v težave in ni važno s kom si šel narazen…. Vse to predstavlja življenje z vsemi njegovimi posledicami… To je življenje, za katerega smo rojeni in to je življenje, ki je rojeno za nas…
Vem, da nisem edina, ki sem kdaj koli izgubila svoje najdražje, vem da drugi trpijo mnogo bolj kot jaz, zato sem sklenila da se ne bom smilila sama sebi in si raje pomagala.
Naj vas vedno in povsod spremlja misel, da ne glede na to, da vaša ljubljena oseba ne sestavlja več vaš vsakdanjik, nikoli ne bo zares umrla, kajti ne glede na vse bitke življenja, bo živela v vaših srcih….

Špela Mezek
www.mojuspeh.com