Ko sem bil majhen, mi je oče večkrat ponovil, da ne smem nikomur zaupati ali pa  verjeti nasvetom drugih ljudi. Zato sem potreboval več let, preden sem si našel prijatelje. Vedno sem imel v mislih, da me lahko prevarajo ali razočarajo.

V najstniških letih sem iz različnih virov spoznal, da je svet le iluzija, da je resnica skrita in jo je mogoče razlagati na mnogo načinov, da je narava nevarna in je ni mogoče osvojiti ali posedovati, da bodo drugi ljudje vedno ostali tujci, ne glede kaj narediš in skeptično vedenje naj bi bilo edini način, da doživiš stara leta.
Ko sem odrasel, je en telefonski klic spremenil moje življenje…

Spoznala sva se po zaslugi Grahama Bella  (izumitelja telefona)! Čudno! Nikoli si nisem mislil, da se lahko kdo zaljubi na tak način. Zven njenega glasu  je naredil svoje: kristalno čist smeh, živahen in prijeten glas … in besede so šle ubogljivo v globine mojega  srca.

Nisem kaj dosti zapravljal časa, po treh klicih sva se dogovorila za srečanje, brez zlih slutenj z moje strani. V duhu sem si ure in ure predstavljal kakšen obraz in se vse ostalo sodi k tako prijetnemu glasu . Brez oklevanja je rekla da in jaz nisem iz tega izvlekel nobenih negativnih zaključkov. Vse je šlo v redu in očitno je bilo, da sva oba želela nekaj več.
Njen zvonec je zazvonil in srčni utrip mi je v hipu narasel. Z vsako stopnico sem ji bil bližji.

Kaj pa, če ne ustreza mojim predstavam ? Če je drugačna, kakor sem si jo zamisli glede na njen glas ? Ali me ne bo izkoristila, če se zaljubim vanjo ? In če, in če, in če …misli so mi napolnile glavo, nezaupanje vtisnjeno v spomin  je spet prišlo na plan in ravno sem se hotel obrniti, ko je odprla vrata…

Dandanes se zbujam ob njeni strani in lahko jo objamem kadarkoli si zaželim. Njen vonj je postal moj, poznam okus njenih ustnic in znam si razlagati govorico njenih oči. Rada ima kitajsko kuhinjo, rdeče vino, ne mara družabnih iger. Vsaj enkrat letno stakne prehlad in, če me kdo vpraša, lahko na pamet naštejem vsebino njene omare z oblekami.

Ko mirno spi ob meni, vem,  da sem imel vsaj enkrat v življenju prav, ko sem opustil obrambno držo in pozabil na očetove napotke. Zdaj vem, da se velike stvari ne morejo uresničiti brez minimalnega zaupanja , ne da bi odprl svoje srce in se prepustil toku brez slabih namenov.

In ti, si si tudi postavil vprašanje: kakšno korist imam od nezaupanja in dvoma? Ali sem se naučil reči ''da'' brez zadržkov?

Tvegaj vsaj enkrat v življenju, zaupaj ljudem okoli sebe in ne postavi zidu med sabo in ostalim svetom. Nato opazuj in videl boš, da se odprtost in prijaznost splačata bolj kot umikanje in sumničavost do drugih.

Vir: Christian Godefroy
Prevod: www.klub-srecnih.si