Ves svet mi je zadišal
po slaščicah iz otroštva.
Po pečenih mandeljnih, marcipanu
in vaniljevih rogljičkih.
Domače slaščičarske dišavnice
so me čisto prevzele.
Nek prijazen spomin je v njih,
ki se mi prikazuje kot bel čipkast predpasnik
ali šatuljica bonbonov, nad katero poželjivo
podrhtava moja roka in ustvarja prostor
bodočim nasladam.

Nekoč sem sanjala, da sem se spremenila
v datelj, iz katerega se je pocedil
bolestno sladki strdek medu.

Odtlej slaščic sploh ne uživam, ali poredko.
Le sanja se mi včasih o njih.
Biserni mit iz moje mitološke sladke mladosti
in sanjarjenje o hrepenenju po slaščicah
se mi je spremenilo v odbleske teh draguljev,
ki me navdušujejo z nadomestki:
sežem po Mallarméju, Boudelaireju, Rimbaudu
in Valeryju. Zame so ti francoski simbolisti postali
najslajše slaščice princeske, ki se zibljejo v
pijanem čolnu in koliko krvi je v nedolžnosti
bele hostije na belem papirju.

Razpela sem svojo svileno bluzo,
da so se mojih dojk dotaknili jasnovidni ahati,
in jaz sem enega, ki je stal pred menoj,
ves plah in hrepeneč, poljubila na ustnice
z istim užitkom, kot sem nekoč uživala slaščice.
Ko berem poezijo in se ljubim s sladkim
nemirom svojih bogatih naborkov, stkanih
iz čipk domišljije o tistem predpasniku,
ki ga nosi Ivo Svetina v slaščičarni
svoje ezoterične poezije, sem absolutno
do skrajnosti posladkana ženska.
Ta ima zares prave smaragde z Vzhoda v očeh.