Zakaj je nizka rodnost problematična? Čeprav vse to že veste, dovolite, da Vam navedem nekaj po mojem mnenju najbolj kritičnih točk:
* to je oblika dezinvestiranja, ki se je kot narod ne moremo privoščiti. Na kratki rok so stroški sicer manjši (manj denarja za šolstvo, zdravstvo ipd), na dolgi rok pa bistveno večji (staranje prebivalstva, problemi z migracijami ipd)
* v globalnem svetu je bistvena inovativnost. Od postaranega prebivalstva lahko pričakujemo predvsem neusmiljeni boj za ohranjanje pozicij, inovativnosti pa zagotovo ne.
* razpadanje medgeneracijske pogodbe, ki nas lahko v končni verziji pripelje pred kruto dilemo: ali bomo skrbeli za otroke ali za ostarele? S padanjem inovativnosti in krčenjem aktivnega prebivalstva bo Slovenija postala ekonomsko tako izčrpana, da ne bo mogla skrbeti za dve glavni skupini neaktivnega prebivalstva: otrok in ostarelih.

Naj poudarim, da gre tukaj za probleme, ki se med seboj ojačujejo. Negativna sinergija se kaže v tem, da bodo iz ekonomsko opešanega okolja še hitreje bežali tisti redki inovativni mladi ljudje - bežali bodo pač v območja, ki so bolj prosperitetna. S tem bo še dodatno opešala ekonomska moč, kar bo spet sprožilo nove migracije. Da o pritisku pokojninske blagajne ne govorimo...

Mislim, da je rodnost predvsem najbolj neposreden indikator ekonomskih pričakovanj večine. Gre za pričakovanja o rasti standarda v najširšem kontekstu: rast prejemkov, socialna varnost, napredek zdravstva, dostopnost šolstva, itd predvsem v luči standarda celotne družine. V ta kontekst spada >baby boom< po drugi svetovni vojni in napoved slabšanja ekonomskih razmer ob zatonu socializma že v 70. letih prejšnjega stoletja. Najvišji prirastek v svetu je sedaj v razvijajočih se državah JV Azije.

Ob tem se postavlja vprašanje, ali smo Slovenci vseeno preveč pesimistični, saj naša rodnost pada dramatično, ekonomski kazalci pa so razmeroma spodbudni. Kot rečeno, gre za pričakovanja trendov v luči rasti standarda celotne družine. Tu pa je slika skrajno negativna zaradi naslednjih razlogov:
* povečana davčna obremenitev družin: uvedba DDV je drastično povečala stroške družine, ukinjena je bila olajšava pri nakupu avtomobila za večje družine (sedanja oprostitev DMV je le bled nadomestek prejšnje oprostitve prometnega davka)
* stagniranje ali upad realne vrednosti subvencij za družine: napovedano je poslabšanje metodologije usklajevanja otroških dodatkov (usklajevanje s pričakovano namesto z dejansko inflacijo), vedno več zdravil za otroke je potrebno doplačati, enormno nadpovprečna rast plačil staršev za otroško varstvo kljub subvencijam itd
* vedno slabše plačana odsotnost za nego otroka (celo predlog, da bi v prvih dneh odsotnosti ne dobili nobenega nadomestila!)
* pokojninska reforma: najkrajše povedano: otroka in vsa vlaganja vanj staršem zaplenijo (ali če hočete nacionalizirajo). Ko starši vlagajo denar v otroka, ga seveda ne morejo v pokojninski sklad. Si predstavljate, kakšno rento bi dobili za 50.000 EUR, kolikor po skromnih ocenah stane en otrok, da ga pripeljete do kruha?
* Šolski sistem: brezplačna šola vedno bolj pomeni, da ostanejo starši brez plače, ko gre otrok v šolo. Socialne razlike se žal skozi trenutno veljavni sistem samo še potencirajo, kar se bo z uvedbo šolnin, ki ves čas visi v zraku, še dodatno zaostrilo.
* Stanovanjska politika: če gremo na slovensko varianto: >najprej štalca, potem pa kravca<, se pogosto zgodi, da je >štalca< po dolgih mukah sicer postavljena, a je >kravca< takrat že enostavno prestara, da bi si lahko omislila naraščaj.
* Slabšanje konkurenčne sposobnosti staršev na trgu dela (bolniške, manjša možnost dela v izmenah, ob nedeljah, težje nadurno delo, ipd)

Zaradi vsega naštetega (in še česa drugega) je torej nujno treba nekaj storiti. Najbolj na kratko rečeno, je potrebno ukreniti nekaj radikalnega za sanacijo stanja za vsako točko posebej. S tem boste dali vsem mladim v Sloveniji pomemben signal, da se bodo začele razmere izboljševati. Ukrepati je potrebno TAKOJ, ker so naslednje generacije staršev že manjše.

Čimveč bo otrok, manjša bo tudi potreba po radikalnih ukrepih kot so zaostrovanje pokojninske reforme, dramatične spremembe v imigracijski politki, zdravstvena reforma. Bolj kot bodo ti izsiljeni ukrepi radikalni, bolj bodo nepriljubljeni!

Če niste radikalen pristaš izreka, da smo na dolgi rok vsi mrtvi, od vas pričakujem dejanja in to tukaj in zdaj. Za začetek zavrnitev predloga davčne reforme na področju dohodnine in zahtevo Ministrstvu za finance, da pripravi razvojno naravnan predlog davčne reforme.

V celoti pa pričakujem naslednje ukrepe:
* Celovito davčno ureditev položaja družin. Povečanje progresivnost davčnih olajšav za večje družine glede na sedaj veljavni zakon je pri tem minimum.
* čimbolj racionalna uporaba in v naslednji fazi tudi dvig subvencij družinam (usklajevanje najmanj z rastjo življenjskih stroškov za otroka: struktura stroškov za otroka je bistveno drugačna, kot pri odraslem - v zadnjem letu smo priča predvsem velikim podražitvam kvalitetnih živil, kot je npr. zelenjava)
* 100% subvencija odsotnosti za nego otroka s strani države (to bi blagodejno vplivalo tudi na zagotavljanje večje enakopravnosti moških in žensk)
* Avtomatsko zagotavljanje dodatne rente k pokojnini za vsakega vzgojenega otroka (velja za tistega, ki je otroka vzgajal in financiral, ne pa avtomatsko za biološke starše)
* Šolski sistem: ohranitev šolstva brez šolnin. Sedanji sistem, ko gre prispevek za šolstvo predvsem iz plač, je potrebno delno modificirati, da bi šolstvo pridobilo kot vir denarja tudi del davka na premoženj
* Stanovanjska politika: subvencioniranje obrestnih mer za posojila za nakup ali adaptacijo stanovanja ali hiše, ki ni nadstandardna. Višina subvencije je odvisna od števila otrok
* Prerazporeditev mase prispevkov: razbremeniti je potrebno matere z otroki (in deloma tudi očete) na račun tistih, ki otrok nimajo. S tem bodo delodajalci dobili povrnjeno razliko v individualnem prispevku k dodani vrednosti, ki jo v podjetju prispeva povprečna mati/oče in povprečen delavec brez otrok.